20. 8. 2009 | Mladina 33 | Kolumna
Let nad kukavičjim gnezdom
Svet se stabilizira pri nižjih gospodarskih obratih in manjši blaginji, izhodi iz krize bodo daljši in radikalnejši, kot bi želeli priznati
Zadnje dni so Francija, Nemčija in Japonska objavile pozitivni zasuk v gibanju BDP v drugem četrtletju letošnjega leta. Podobno spodbudne novice prihajajo tudi iz ZDA, Singapur in Kitajska ponujata spektakularno podobo kvartalne letne rasti. So to dejanska znamenja okrevanja in začetka konca globalne krize? Politiki praznujejo in se že razglašajo za zmagovalce, uradne ekonomske institucije so previdne v mnenjih, ekonomisti pa so v svojevrstnem liturgičnem/letargičnem stanju. Toda podatki imajo šibko izpovedno moč. Gibanje BDP pove malo o realni blaginji ljudi, vladni stimulacijski svežnji počasi ugašajo, izvozno povpraševanje je opotekavo. Povsod drugod pa je mrak in čaka nas še dolgo obdobje stabilnega dna, občasnih izboljšav in privajanja na stabilno življenje v krizi. Krugman ima prav. Svet čaka slaba petletka japonske bolezni, če ne bo prevladala katera od pandemij novih ekonomskih zablod.
Ekonomski rezultati so poleti postali spodbudni, negativni trendi se umirjajo in globalna gospodarska rast kljub negativnim številkam kaže navidezno in za mnoge neverjetno robustnost. Zadnje leto je svetovno gospodarstvo doživelo dramatičen zdrs, razvite države so zato na letni ravni še vedno v globoko negativnih številkah, le v hitro razvijajočih se azijskih in nekaterih arabskih državah je stopnja rasti pozitivna. Najbolj je upadla svetovna trgovina, domala za tretjino, kot ugotavlja SB. Toda prav mednarodna trgovina je bila zadnjih petnajst let globalni motor gospodarskega razvoja. V izjemnih težavah povsod je industrijska rast; povprečno je upadla za petino, tako da sedanja kriza očitno dokončno obračunava s postfordizmom in tradicionalnimi industrijskimi panogami XIX. in dela XX. stoletja. Podjetja šele prihajajo v težave in njihovo prestrukturiranje lahko opazujemo na trgu dela, kjer brezposelnost narašča in se bo že konec leta izrazila z dvomestnimi številkami, in to v ZDA in v EU, ILO pa predvideva, da bo delo letos izgubilo skoraj 50 milijonov ljudi.
WTO že nekaj časa opozarja, da je dramatičen padec svetovne trgovine več kot zgolj padec globalnega povpraševanja. Grožnja je večja in bolj strukturne narave. Že nekaj let stojijo vsi dogovori in sistemske rešitve glede globalne trgovinske politike (Doha) in svetovne monetarne gospodarske ureditve. Večina protikriznih reševalnih svežnjev dejansko spodbuja domače povpraševanje po domači proizvodnji, protekcionizem in nacionalni gospodarski interesi so povsod visoka politična moda. Kreditni krč in sesutje 1300 milijard vrednega nepremičninskega trga v ZDA sta ustavila ameriški potrošniški stroj, ki je poganjal svetovno gospodarstvo. Najpomembnejše ravnotežje med hiperpotrošnjo ZDA in hipervarčevanjem Kitajske se je preprosto porušilo. Nemška vlada preprosto ne more nadomestiti nemških in svetovnih potrošnikov nemškega blaga in kitajska potrošnja ne more zamenjati ameriške potrošniške družbe.
Vladni protikrizni ukrepi, kjer so jih učinkovito in hitro naravnali na domačo potrošnjo in proizvodnjo, so učinkovali. Toda keynesiansko spodbujanje potrošnje z državnimi izdatki brez resnih proračunskih omejitev je kratke sape. Vladne spodbude se povsod počasi iztekajo, stimulativni svežnji pa ne rešujejo problemov restrukturiranja in rasti gospodarstva, temveč preprosto zgolj povečujejo javni dolg. Mehke proračunske omejitve so značilnost socializma in ne kapitalistične ekonomike, čeprav je danes prav »finančni socializem« množična vladna politika reševanja bančnega sistema. Oboje je stara in boleča izkušnja Japonske iz sredine devetdesetih let. Toda oba, Bernanke v ZDA in Trichet v EU, v imenu centralnih bank opozarjata, da je deficit, ki ostaja v okvirih 3 odstotkov BDP, na srednji rok edina vzdržna in sprejemljiva fiskalna politika. Težava je namreč v tem, da se monetarne in fiskalne klešče zapirajo in da ni mogoče graditi finančne stabilnosti na monetarnem področju z destabilizacijo javnih financ. Za nameček so danes v ukrepanju radikalnejši centralni bankirji kot finančni ministri. Nihče ne predlaga radikalnih davčnih reform in nikjer ni strukturnih rezov v proračunski potrošnji, ki bi tlakovali poti za možne strukturne reforme socialne države. Finančni ministri trenutno uživajo v vlogi Božičkov, čeprav božičnega časa politično morda ne bodo dočakali.
Kaj torej ostane, če so neravnotežja v svetovnem gospodarstvu in v okviru nacionalnih gospodarstev tolikšna, da ne podpirajo možnega oživljanja. In če še vedno ni prave makroekonomske koordinacije na globalni in tudi ne na nacionalnih ravneh. Ostajajo mikroekonomske reforme na podjetniški ravni. Toda tudi tukaj imamo menedžersko krizo in veliko pomanjkljivosti v učinkovitem upravljanju podjetij. To ugotavljajo v ZDA, kjer se lomi stari model delniškega upravljanja, pa tudi v Nemčiji, kjer deležniški model in soupravljanje že dolgo pomenita zgolj politično prerazdelitev moči in interesov. Domala neverjetna je nesposobnost menedžmenta, da bi se dovolj hitro in učinkovito odzval s finančnim, tehnološkim in tržnim zasukom podjetja. Ljudi je finančni kapitalizem v preteklih letih očitno opijanil na vseh ravneh, zato bo streznitev glede podjetniške iniciativnosti, pripravljenosti za trdo delo in poslovno odrekanje še trajala nekaj časa.
Strukturne reforme so povsod cilj, toda z različnimi potmi. Kitajska in Indija želita z izboljšanjem zdravstvene in pokojninske sheme zmanjšati negotovost in povečati potrošnjo na račun varčevanja. ZDA in Nemčija skušajo z naložbami v zdravstvo, šolstvo in kulturo spodbuditi storitveni sektor, zaposlenost in oživiti gospodarsko rast. Trg dela namesto kapitala je pri vseh v ospredju. Brezposelnost je namreč povsod grožnja številka ena, saj ogroža socialno substanco družbe, povečuje proračunske izdatke in omejuje zdravilno moč potrošnje.
Sklep je na dlani. Svet se stabilizira pri nižjih gospodarskih obratih in manjši blaginji, izhodi iz krize bodo daljši in radikalnejši, kot bi želeli priznati. Razmere so shizofrene in zaradi njih je nujno opuščanje ekonomskega konformizma, v teoriji in praksi. So kot let nad kukavičjim gnezdom in ekonomisti moramo priznati, da ne vemo natančno, kaj je v njem. Tudi če si ogledamo starega Miloša Formana in nismo Jack Nicholson!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.