Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 8. 2009  |  Mladina 34  |  Kolumna

Drobtinice

Ljudstvo potrebuje orientacijo in krmarja, premier pa samo drobtinčari

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_34.jpg

© Tomaž Lavrič

Oblast vstopa v težavno obdobje. Volivci ji odrekajo zaupanje, gospodarstvo (še?) ne okreva, najhujša socialna stiska morda šele prihaja. Priljubljenost oblasti upada skoraj dramatično.
Od kod to pogrezanje?
Najprej ponovimo, da je ta oblast padla v položaj, ki slabši skoraj ne bi mogel biti. Tu so globalno-lokalna kriza, usihanje zaupanja v politiko povsod na Zahodu, slaba janševska zapuščina, negotova prihodnost ... Vladanje je skrajno nehvaležno početje - ustrezni ukrepi se komaj kaj poznajo, neustrezni lahko povzročijo veliko škodo. Dokler bo kriza trajala (kdaj je bo konec, je še vedno stvar prerokov), je nadaljevanje težav neizbežno. Luči na koncu predora ni, splošno razpoloženje pa je ustrezno turobno.
Hkrati je oblast na samem začetku mandata, ko se oblikuje osnovno mnenje o njej, zagrešila dobršen del napak, ki so bile na voljo.
Koalicijske stranke so se med seboj po otročje kregale in lasale. Tega ravsanja je zdaj le malo manj. Trenja se kažejo tudi znotraj posamičnih strank. Tako je, v prej opisani atmosferi, hitro nastal vtis živčnega, kaotičnega vladanja.
Vlada vsega nikakor ne dela slabo - sprejela je osnovne protikrizne ukrepe, na katerih lahko gradi naprej, pokazala je posluh za socialnost, začela resneje varčevati, pripomogla k razkroju tajkunstva, blokada Hrvaške se morda vendarle ne bo končala v našo škodo. Marsikatera eujevska vlada je v krizi podobno izgubljena ali nemočna. Toda naša tudi svojih dosežkov ne zna promovirati - nasprotno. Vzroki za to so koalicijska sprtost, neposluh za komuniciranje z javnostjo, slab globlji razmislek o krizi in Pahor, ki ima težave z voditeljstvom in se ne zaveda, da mora prvi politik v državi od časa do časa v velikih zamahih orisati, kje smo in kam gremo (bi radi šli). Ljudstvo v krizi potrebuje orientacijo in krmarja, včasih celo tolažbo, premier pa samo drobtinčari.
Pri tem ne gre zgolj za komunikacijsko nespretnost, ampak tudi za zmedo v glavi. To ne velja le za premiera. V krizi se veliko stvari prelamlja (denimo vloga države, razmerje med javnim in zasebnim), oblast pa nima razčiščenih pogledov na to, še vedno je polna neoliberalnih dogem ali interesno razklana, zato raje molči. Značilen primer za to je zlom vzorčnih tajkunov Šrota in Bavčarja. Janša bi njun propad spremenil v svoje zmagoslavje, ta oblast pa o tem nekaj jeclja, namesto da bi si pridobila debele politične točke.
Tako seveda ne more postati odločilni tolmač krize in razvoja po njej. Javnost zato težave čedalje bolj povezuje samo s to vlado in naglo pozablja, da je kriza globalna, da je to tudi kriza (neoliberalnega) kapitalizma in da so težave v marsičem podedovane od prejšnje oblasti. Ker vlada, predvsem pa njen premier, ki naj bi bil socialni demokrat, te splošne, tudi vrednostne ocene razmer in pogleda naprej ali vsaj jasnih stališč o velikih nerešenih vprašanjih ne spravita skupaj, ima javnost vtis, da skuša vladajoča politika krizo zgolj gasiti, v bistvu pa ne ve, kaj hoče.
In ima vsaj deloma prav; med drugim iz ust strankarskih prvakov še nismo slišali besede o krizi neoliberalnega kapitalizma, ki straši tudi pri nas. Z distanciranjem od njega (načelnim in v praksi) bi lahko oblast zadovoljila več kot samo levo volilno telo. A kaj, ko se preostankov svoje levosti boji kot hudič križa; tako npr. minister Zalar v času, ko država rešuje banke in podjetja in ko mediji brbotajo od poročil o sumljivih novih bogataših, že opravičujoče govori o umiku te države iz gospodarstva. Zanimivo; to je bilo eno izmed vodilnih gesel Janševega mandata, ki je med drugim ustoličil neoliberalizem in tajkunstvo po slovensko.
Veliko težav te koalicije je povezanih s Pahorjevimi pred- in povolilnimi zablodami. Zdaj se že jasno kaže, da je bil ves sklop njegovih pogledov na konsenzualnost, kadriranje, sodelovanje z opozicijo itd. globoko zgrešen. V klinično čistem laboratoriju bi morda lahko deloval, v praksi pa je bil naiven in škodljiv, saj ni upošteval realnosti na terenu, potreb dejanševizacije, narave sedanje opozicije in stanja duha v koaliciji in lastni stranki. Sčasoma se je iz vsega tega lepoumja izcimilo to, kar se je edino lahko - zmeda; vsak minister dela na kadrovskem področju bolj ali manj po svoje, to pa krepi vtis o kakofoniji vladanja.
Prav nedoumljive so bile tudi Pahorjeve ocene Janševe zapuščine. Nova oblast je od stare podedovala visoko zadolženost, tajkunstvo, razvoj brez prioritet, zaradi političnih in lastniških posegov opustošene medije, zmedo v gospodarstvu ... Naš premier pa je večkrat rekel, da glede zapuščine nima pripomb. Očitno je zatisnil obe očesi, hkrati pa izjemno podcenil težave, ki jih je imela prinesti kriza. Prav tako je zanemaril elementarno politično pravilo, da se skušaš od nasprotnika razlikovati tudi z opozarjanjem na njegove napake.
Tako je, gledano scela, v ključnem začetnem delu mandata bolj kot svojo in koalicijsko krepil verodostojnost političnega nasprotnika. Rezultat: rastoča prednost SDS pred SD.
Vse te grde napake se od Pahorja osebno še zmeraj odbijajo - še je dokaj priljubljen, voz, ki ga vodi, pa poskakuje, škriplje in se ustavlja. V marsičem bi moralo biti prav nasprotno. Ta njegova teflonska popularnost, ki pa v nedogled ne more trajati, je škodljiva, ker ohranja status quo - stvari v koaliciji zaostri premalo, da bi se napake morebiti odpravile, Pahorja pa ne posvari dovolj trdo, da bi moral spremeniti kaj okoli sebe, predvsem pa sebe samega.
Usihanje priljubljenosti samo po sebi ni usodno - volitve so še daleč. Poleg tega so lahko nepriljubljene tudi dobre vlade. Toda Pahorjeva vlada ni na čedalje slabšem glasu zaradi povsem zgrešenega ali avtoritarnega vladanja. V marsičem jo tišči navzdol prav slab »umetniški vtis«. Ta vtis pa ima otipljive posledice - izgubljanje zaupanja in avtoritete. Brez obojega je zlasti v krizi težko dobro voditi javne zadeve - teže si privoščiš ostrino, kadar je potrebna, teže se izogneš stavkam, se dogovoriš s sindikati, vplivaš na gospodarstvo in banke itd. Kisli umetniški vtis je kamen za vratom, ki pa ga vlada očitno še zmeraj podcenjuje.
Ali lahko ta vtis izboljša?
To je odvisno predvsem od premiera, čeprav nikakor samo od njega. Pri tem ni jasno, ali se Pahor zaveda, da je poglavitni avtor slabega umetniškega vtisa prav on. Če mu je to jasno in če si bo to priznal, lahko z nekaj prisiljenega optimizma rečemo, da se morda še utegne spremeniti, izpeljati korekcijo vlade, se s partnerji dogovoriti za jasno smer itd. Torej korigirati vedenje in ravnanje, formo in vsebino. Preprosto to ne bi bilo, nujno in mogoče pa je.
Lahko pa se mu tudi zdi, da se bo proti koncu mandata ali še prej začelo okrevanje in ga rešilo. Toda okrevanje se lahko zelo zavleče. Tudi če bo zgodnejše, ni nujno, da bo Pahorju in sedanji oblasti pomagalo - zapravljeno zaupanje in avtoriteta je navadno za vselej ali za dolgo izgubljena stvar.
Tako da se je boljše poboljšati čim prej. Alternative so jasne in slabe za vladajočo politiko in za državo v celoti. Nakazuje jih prvo mesto Janše in tretje Jelinčiča v anketah. To je znak za preplah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.