Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

27. 8. 2009  |  Mladina 34  |  Kolumna

Merjenje uspeha

Narodi in ljudje si zagotovijo uspeh v javnem življenju le, če zdržijo grobe napade iz smeri, ki kaj pomeni

Lahko seveda odpravimo kot resno temo spor med Ameriko in neko evropsko deželo zaveznico, češ da gre za očiten primer spopada posebnih interesov. Zadnjo besedo bomo uporabili namesto bolj očitne, toda grobe besede - korupcija. Obsojeni libijski terorist, ki naj bi bil kriv za smrt prek 250 ljudi v nesreči pri Lockerbyju, je bil izpuščen iz škotskega zapora in je odletel domov v naročje ne le družine, ampak tudi predsednika Gadafija. To naj bi bilo storjeno kratko malo zato, ker tako narekujejo britanski in zahodni gospodarski interesi v Libiji. Amerika se je zgrozila.
Zadevo pa lahko presojamo drugače, če nismo ameriške nadvlade nad Evropo sprejeli kot dejstva, ki se ne more nikoli več spremeniti. Škotski minister za pravosodje je vzel nase strahoviti besedni napad iz Amerike. Wolf Blitzer ga je na CCN izpraševal kot obtoženca več kot pol ure, v tonu, ki zadnja leta ni ravno značilen za ameriško-britanske odnose.
Škot se ni opravičeval. Ponavljal je le, da je odlok o izpustitvi Libijca, ki umira za rakom, sprejel iz čisto človekoljubnih razlogov, in pribil, da takšni razlogi v njegovi deželi pač nekaj pomenijo. Lahko bi dodal - v Evropi, ameriški odnos do takšnega ravnanja v zaporih pa je znan - to je tako rekoč nedovoljeno.
Gotovo se bodo seveda tudi na tej naši celini našli ugovori proti takšni humanitarni »mehkobi«. In vendar je Škotova poteza značilno evropska. Morebiti je ne bi bilo, če bi Libijec sedel v angleškem zaporu - po vsem, kar vemo o britanski rahločutnosti do tistega, kar hočejo uradni Američani. Toda gospod v Edinburgu ni Anglež. Je Škot. To si lahko zapomnimo.
Narodi in ljudje si zagotovijo uspeh v javnem življenju le, če zdržijo grobe napade iz smeri, ki kaj pomeni. Braniti več kot pol ure svoj odlok o prednosti humanitarnega odnosa pred katerimkoli drugim, ki bo lepše sprejet, je pomembna poteza, ki si jo moramo zapomniti. Redka je v današnjem grobo razdeljenem svetu. Gospa Merklova, denimo, je za današnjo Nemko bila osebno pogumna, ko je pri prvem obisku v Beli hiši povedala takratnemu ameriškemu predsedniku, da bi moral zapreti Guantanamo. Rekla je to vodilnemu zavezniku, in temu vodilnemu zavezniku se od hladne vojne naprej noben zaveznik, razen De Gaula, ni postavljal po robu.
Če lahko zdržiš silovito kritiko, ki prihaja z vrha, v tem primeru vrha zahodnega sveta, potem si na poti do uspeha, težki, toda edini poti. Te poti pa so nenavadno zapletene, včasih take, da jih od strani ni enostavno razumeti.
Poglejmo samo Ameriko, bolj natančno trnovo pot človeka, ki je bil lani izvoljen v Belo hišo in se je to slavilo kot izjemen zgodovinski dogodek. Obama predlaga - v deželi, ki je sicer izredno razvita, toda v nekaterih stvareh nerazvita - uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, pa njegova priljubljenost v vseh anketah javnega mnenja resno upada! Petinštirideset milijonov Američanov nima zdravstvenega kritja, razen starejših, ki so deležni sistema Medicare - in kaj se dogaja? Veliko tudi revnih Američanov bi želelo, da jih predsednik pusti pri miru!
Krivulja priljubljenosti v današnjem svetu - no, recimo razvitem svetu, v nerazvitem pa je še huje - se s porazno hitrostjo dviga in spušča. Lahko bi rekli, da bi se vodilni možje pravzaprav lahko odvadili ravnanja v skladu z anketami, kajti če jih jemljejo resno, potem so izgubljeni. Niti koraka ne bodo mogli napraviti tako, kot so si želeli in so celo prepričani, da bi bil edino pravilen.
Z najvišjega vrha utegnejo zleteti, kot bi trenil. Spomnimo se zasukov v zadnjih poglavjih državniške kariere Richarda Nixona. Preden je z vrha oblasti zletel na dno, je bil izvoljen z največjo možno podporo ljudstva in veljal za nepremagljivega. Cenili so ga Rusi in Kitajci. Močno ga je cenil De Gaule. Potem pa mu osramočenemu v New Yorku niso hoteli oddati v najem niti navadnega stanovanja. Sosedje pač niso hoteli imeti takšnega sostanovalca!
Ljudje glasujejo za in proti z veliko lahkoto. Nikoli tudi ne moremo vedeti, kaj sami štejejo v nekem trenutku za uspeh ali neuspeh in kako se bodo ravnali, če sledijo svojim čustvom (pameti se tako in tako ne sledi pogosto).
Pri nas so prav zdaj velika prerekanja o tem, ali je prav pristopiti k resoluciji, ki pri zavračanju totalitarizma (to naj bi hoteli vsi) obsoja nacizem in komunizem. Še točneje: stalinizem. Spominjam se - to mi dovolijo leta -, s kakšnim navdušenjem so Moskovčani leta 1937 pozdravili odprtje podzemne železnice s postajami, zgrajenimi iz marmorja.
To je bilo tudi najhujše leto »čistk«, v katerih so izginili milijoni ljudi. Vprašam pa se: če bi takrat opravili popolnoma svobodno anketo in vprašali ljudi, kaj si mislijo o vodji, bi bili najbrž zaprepadeni, ker bi velika večina glasovala za Stalina.
V zadnji anketi znane ruske TV-postaje je pri vprašanju, kdo je največji Rus, prav ta gospod gruzijskega rodu zasedel eno najvišjih mest. Merila uspeha so zelo različna. Trumanu so do zadnjega hipa volilne kampanje leta 1948 prerokovali katastrofalen poraz in pozabo v zgodovini. Zmagal je brezhibno.
Ali italijansko ljudstvo zameri Berlusconiju njegove seksualne stranpoti? Nimam takšnega vtisa. Saj si morebiti mislijo, da je seks le še en dokaz uspešnosti. Ali so zamerili Clintonu Monico Lewinsky? Zelo so se takrat trudili republikanci, da bi strmoglavili tega demokrata, vse se je treslo, Clinton je ostal priljubljen tudi v tej svoji puritanski deželi!
Če bi Evropejci hoteli biti zelo pošteni, potem bi prav sedaj, v tem obdobju svetovne zgodovine, morali reči Američanom, da je obdobje »ene edine supersile« pri koncu in naj se pač Američani tega začnejo zavedati. Saj bodo tudi vnaprej močni, le da ne bodo edini.
To bi bilo zelo pametno nadaljevanje zgodbe o uspehu, njegovem začetku in koncu. Težko pa bodo takšne ugotovitve prišle na dan iz kakih pomembnih ust. Celo Putin bo previden, da o Medvedjevu, ki je drugačen od Putina, sploh ne govorimo.
Škotski minister je korak na enem samem primeru napravil. Morda se niti sam ne zaveda, kako realistične in neizogibne so bile tiste njegove besede o tem, da se tudi pri obsojanju terorizma ne sme pozabiti na humanost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.