Grega Repovž

Grega Repovž

3. 9. 2009  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Jugoslavija nam manjka

Seveda je bogokletno v Sloveniji reči, da nam Jugoslavija manjka. Saj v resnici nobenega dvoma tudi ni: vsak, ki bi mislil in trdil, da bi Jugoslavija kot tvorba lahko obstala in morala obstati, bi govoril na pamet in precejšnje neumnosti.
A vendar se Sloveniji odsotnost Jugoslavije pozna tudi na nekaterih ravneh, ki jih ne želimo videti in jih tudi ne poudarjamo. Gre za samozadostnost in samozadovoljnost. Ta odsotnost Jugoslavije se pozna Hrvaški, se pozna Bosni in Hercegovini itd. Vsem naslednicam nekdanje države, Slovenija ni pri tem nobena svetla zvezda, se je navkljub gospodarski, turistični in drugovrstni izmenjavi in odprtosti do tretjih držav, bolj razvitih, vseeno uspelo zapreti v nekakšno samozadostnost. V nekdanji Jugoslaviji so republike med seboj tekmovale in se primerjale, danes pa so v resnici vse novonastale države ostale, cinično rečeno, brez konkurence. Z bivšimi bratskimi republikami se pri nas nihče več res ne primerja, Slovenci smo nad temi primerjavami kot najboljši med vsemi seveda tudi malo vzvišeni, navade, da bi se dejansko primerjali s tretjimi državami, predvsem pa poskušali biti boljši od njih, pa nam v resnici v nobeni izmed nekdanjih republik s Slovenijo vred še ni uspelo razviti. Primerjajo se statistični podatki, a da bi bili naši konkurenti, ne čutimo. Z nobeno izmed teh držav namreč nismo tako povezani, kot smo bili z nekdanjimi republikami. Tiste primerjave so bile vsakodnevne, tudi skozi stike med ljudmi.
Ljubljana kot glavno mesto Slovenije se je na primer nekdaj kljub vsem razlikam primerjala z Zagrebom, Beogradom ..., danes pa se ne primerja niti s Trstom. Tekmuje z Mariborom, s Celjem, to s Koprom ... Poglejmo le glavne projekte v teh mestih: ko eno izmed mest (oziroma ena izmed mestnih oblasti) postavi stadion, je to nenadoma nekaj, s čimer se začnejo ukvarjati vsa slovenska mesta. Vendar kritika ni namenjena mestom. Le skozi to primerjavo se ta samozadostnost in v resnici neambicioznost morda najbolje vidi.
Kot so nekdaj tekmovala mesta, so tekmovale bolnišnice, so tekmovali univerze in inštituti, so tekmovali navsezadnje mediji. Ko so v zagrebškem kliničnem centru opravili izjemno operacijo, smo to vedeli tudi v Sloveniji. Ko jo danes opravijo v Zagrebu, Trstu ali na Dunaju, o tem ne vemo nič. Izvemo samo za izredno operacijo v ljubljanskem ali mariborskem zdravstvenem središču. Še več: podobno, kot smo vzvišeni nad bivšimi jugoslovanskimi republikami, smo vzvišeni tudi nad drugimi vzhodnoevropskimi državami. Tudi z njimi se ne primerjamo, tudi njih ne jemljemo kot resno primerjavo. Ali kaj vemo na primer o strokovnosti madžarskih zdravnikov? Teh informacij ni. Primerjamo se le znotraj našega slovenskega bazena, le sami med sabo. Boljše rezultate v tujini pa smo sposobni opravičevati z njihovimi boljšimi izhodišči, velikostjo držav.
Saj delno ta opravičila vzdržijo; a prav zaradi odsotnosti tekmovalnosti, te samozavesti, da se primerjaš z drugimi, je ambicioznosti v Sloveniji veliko manj - pa ne govorimo o ambicioznosti posameznikov, zlasti izstopajočih. Gre za neko splošno samozavestno ambicioznost družbe in države, za ambicijo tvegati, biti drzen, videti čez, biti pripravljen tudi na to, da kakšna ideja ali projekt nazadnje propade.
A vrnimo se k mestom. Ta so navsezadnje v resnici svetla točka. Ne glede na to, da danes slovenska mesta tekmujejo predvsem med sabo (ne tekmujejo pa s primerljivimi mesti onstran meja), se je tekmovalnost v Sloveniji v resnici pojavila le na tem področju - tako kot tekmujejo mesta, bi morala tekmovati družba. In na lokalni ravni ta tekmovalnost daje rezultate. Gre tudi za občine. Tudi te tekmujejo med sabo - pri čemer je res, da včasih tekmujejo v absurdnih kategorijah, novih fasadah, novih plotovih. Pa vendar: druga drugo opazujejo in poskušajo biti boljše.
Sloveniji kot družbi in državi te tekmovalnosti ne uspe vključiti, ne uspe ji tekmovati niti z bivšimi konkurenti, ne uspe ji dejansko nove konkurence začutiti kot domače. Na prvi pogled smo zato zadovoljnejši. A le na prvi pogled. V resnici pa je samozadostnost za družbo nevarna, saj jo ustavlja in blokira.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,9 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,9 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14,77 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.