17. 9. 2009 | Mladina 37 | Kolumna
Potrebujemo prevrat
Velika depresija 1929-1933 je spremenila podobo kapitalizma. Velika recesija 2009-2013 bo morala postreči s podobnim prevratom.
Pred dnevi sta potekala dva navidezno nepovezana dogodka, pri obeh pa je šlo za knjige, slavne osebnosti in ideje, ki stojijo za tem. Ponovni izid Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta je spodbudil filozofe k razmisleku o levih alternativah sedanji globalni krizi. Na drugi strani se je ob Krugmanovem obisku in izdaji njegove knjige Vrnitev ekonomike depresije in kriza leta 2008 zbral cvet ekonomske in poslovne stroke, da bi skupaj doumel globino sedanjih politično-ekonomskih razmer in težavnost zdravil zanje. Prvi razmislek ponuja kritično presojo, kje in zakaj so grešili komunisti, drugi je namenjen vladam, menedžerjem, pa tudi ekonomistom, nanaša pa se na to, kako razumeti krizo in izhod iz nje.
Kaj nam danes govori Komunistični manifest? Marx in Engels se najprej poklonita revolucionarni sposobnosti kapitalizma in buržoazije, ki spreminjata tehnološki razvoj, produkcijska razmerja in vse družbene odnose. Skrivnost tiči v izkoriščanju svetovnega trga, ki omogoča oblikovanje globalne produkcije in potrošnje ter spodkopava tla nacionalnih gospodarstev. Proces je samodestruktiven, ker sla po bogatenju in novih poslih sili kapitalizem v hiperprodukcijo blaga in bogastva, temu sledijo trgovinske krize in premajhna potrošnja. Kapitalisti lahko zato premagujejo krize samo na dva načina, s širitvijo trgov ali s propadanjem proizvodnje. Toda obstaja še tretja, najradikalnejša pot. Kapitalizem temelji na mezdnem delu in izkoriščanju, ki ga omogočajo privatna lastnina, koncentracija in centralizacija kapitala ter akumulacija bogastva v rokah kapitalističnih elit. Proletariat je zato revolucionarni grobar kapitalizma. Naloga je preprosta. Nasilno prevzame oblast, razlasti kapitaliste, odpravi tržna razmerja, centralizira kreditni sistem in državni kapital ter pravičneje deli bogastvo.
Marx v tržni naravi kapitalizma vidi družbeni stroj za tehnološko inovativnost in gospodarsko rast. Bolje od drugih dokazuje, da je kriza strukturna lastnost kapitalističnega produkcijskega načina, ki omogoča njegove evolutivne spremembe. Rešitev kriz vodi do razvojne alternative, ki je prijaznejša do narave in ljudi, pravičnejša in svobodnejša. Zgodba se je delno izšla v sovjetskem komunizmu in povojni socialni državi blaginje. In prav najšibkejša točka historičnega materializma, domišljanje socializma in komunističnega prevrata, postaja danes najvznemirljivejša Marxova popotnica. Komunistični manifest ni aktualen na analitični, temveč na sporočilni ravni. Ponuja alternativo, ki je danes ni, in kaže na akterje prevrata, ki si jih ob vsaki krizi želimo. Nenavadna aktualnost Marxa v sedanji krizi je podobna tisti, ki jo je imel v svojem času. Ne zaradi pronicljive analize ali točnosti napovedi, temveč zaradi kritike vsega obstoječega in oprijemljivega upanja v drugačen svet.
Neoliberalizem ima v XX. stoletju podobno usodo. Z marksizmom si delita del skupne Smithove intelektualne dediščine, ki govori o samodejnosti trga in njegovi emancipacijski vlogi. Trg je ekonomski in socialni, politični in kulturni vzvod moderne družbe, vsa ekonomska in socialna vprašanja imajo tržne rešitve, tržne pomanjkljivosti pa so manjše od državnih. Toda obstaja ključna razlika. Tam, kjer Marx vidi protislovje trga in mu zato nasprotuje, neoliberalizem poudarja trg kot odrešujočo in univerzalno družbeno institucijo. Kritična točka je razumevanje trga in njegove regulacije. Za marksiste sta družbena lastnina in sistem načrtovanja nadomestek trga, državni kapitalizem (Kautsky) in koncentracija finančnega kapitala (Hilferding) pa pot do tega. Socialni demokrati so skoraj vse XX. stoletje gojili iluzijo o odmiranju trga, poklonili so se celo korporaciji in industrijskemu kapitalizmu, o katerem sta podobno razmišljala Sweezy in institucionalist Gailbraith. Neoliberalci so pred težjo preizkušnjo. Prisegajo na Hayekovo idejo samoregulativnega reda, hkrati pa zagovarjajo dominacijo tržnih institucij, ki jih zagotavlja politična volja moderne države. Država postaja ključen instrument privatizacije in tržne deregulacije, širitev trga v vse pore družbe omogoča šele politizacije in ideologizacije tržnih razmerij. Če uporabimo Marxov besednjak, potem ideologija in politika neoliberalnega kapitalizma ustrezata potrebam informacijske tehnologije. Informacijska družba je tehnološko presegla meje zasebne lastnine, informacij ni mogoče zajeti z lastninskimi protislovji in jih ujeti v zanko klasičnih razrednih razmerij kapitala in dela. Neoliberalna ideologija je zato veliko bolje od levičarske prenove postmarksizma ujela smisel informacijske dobe in postala njegovo legitimno politično orodje. In za nameček ga ni prepustila naključju. Retoriko prostega trga in globalizacije so sistematično poganjali po svetu in vzpostavili domala kultno naravo večne resnice. Tudi v tem niso bili daleč od levičarskih prizadevanj in kolektivnega razumevanja družbe.
Velika depresija 1929-1933 je spremenila podobo kapitalizma. Sistem je obstal, ker se je socializiral v okviru države blaginje in ker je država prevzela velik del intervencionističnih ukrepov anticiklične politike in mednarodne regulacije denarnega sistema. Sistem se je z desetletji spridil in serija kriz je nakazovala njegov polom. Velika recesija 2009-2013 bo zato morala postreči s podobnim prevratom: z novo socialno državo, veliko večjo regulacijo finančnih tokov in s posebnim varstvom potrošnikov. Za to sta potrebna drugačna ekonomska ideologija in novo družbeno odgovorno ravnanje držav, podjetij in kapitala. Obama je ob obletnici zloma banke Lehman Brothers vse skupaj lepo zaokrožil z razkritjem, da trgi lahko delujejo svobodno zgolj v okviru regulacije, institucionalnih omejitev in trdne družbene odgovornosti. Kot da bi poslušali Polanya in pokopavali Friedmana.
Vzpon neoliberalizma ustreza informacijski tehnologiji in družbi. V tem se razkriva Marxova materialistična razlaga. Toda preseganje krize v nasprotju z Marxom pripada novi regulaciji trga in drugačnim tržnim institucijam, za katere ni zgodovinske zamenjave. To pa je nazadnje ključno sporočilo neoliberalne ekonomije. V brezpotju obeh izgublja ekonomija kot znanost. Zato nova ekonomika recesije, kot pravi Krugman, za zdaj sili ekonomiste zgolj v intelektualno depresijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.