1. 10. 2009 | Mladina 39 | Kolumna
Voditelji
Kaj bi lahko vzeli od naših dosedanjih predsednikov in premierov?
© Tomaž Lavrič
Pahorjev nedavni antologijski stavek, da bo sedanja oblast naslednje volitve izgubila, ostaja skrivnosten. Je premieru ušel? Je o tem tako trdno prepričan? Se je res hotel pošaliti (kar ne gre skupaj z njim)? Je hotel strniti koalicijske vrste? Hoče uspavati nasprotnika, čeprav Janša nikoli ne spi? Si poraza morda celo želi, da se bo lahko vrnil v udobnejše življenje?
Tako ali drugače, ta čas imamo premiera, s katerim ni nihče zadovoljen, njegov edini resni naslednik, če se bo znameniti stavek uresničil, pa v normalnih časih vsaj polovici prebivalstva zbuja strah.
Smo torej v daljši krizi vodenja. Elegantno bi se je bilo znebiti tako, da bi od vseh naših dosedanjih voditeljev, premierov in predsednikov države vzeli najboljše, kar so imeli ali imajo ponuditi, in ta koncentrat stlačili v enega, novega voditelja. To sicer ni mogoče, lahko pa pregled njihovih značilnosti svetuje nastajajočim voditeljem ali spremeni sedanje; no, zadnje je šala.
Od našega prvega premiera Peterleta bi vzeli kvečjemu nekaj njegove dobrovoljnosti in smisla za humor, čeprav ne posebej svetovljanskega.
Kučana je večinoma naredil čas, toda v tistem času bi se lahko na njegovem mestu znašel tudi kak Popit ali slovenska različica Lukašenka ali Berlusconija in potem bi se ljubi domovini drugače pisalo. Kučan je pokazal občutek za prelomnost svojega obdobja - prehod v demokracijo, kapitalizem in samostojnost. Bil je ljudski tribun, čeprav je v javnosti nastopal zapeto, govoril zapleteno in skrival svojo veselo naravo, najbrž tudi zaradi komunističnih pravil o načinu vodenja (ta navada se je, zanimivo, prenesla na večino njegovih naslednikov, tudi antikomunistov). Kljub prehodu v kapitalizem je ohranil občutek za družbeno solidarnost. S tribunstvom, spretnim pletenjem mrež in stanovitnostjo svojih pogledov je ostal vpliven tudi po tem, ko je bil »samo« še navaden predsednik države.
Drnovšek je uspešno izvajal normalizacijo Slovenije in njeno približevanje EU. Bil je liberalen politik, sicer pa nasprotnik trde ideologizacije in ostrih političnih delitev. Besede vizija ni maral, bil je pragmatik par excellence, a je, spoštujoč tradicijo, v glavnem ohranjal socialno državo. Bil je ekonomist, kar mu je pomagalo pri samostojnejšem premierstvu. Če kaj ni bil, ni bil ljudski tribun. Sčasoma si je ustvaril veliko avtoriteto. Po razpredelnici voditeljskih slogov Kurta Lewina (glej Wikipedia, leadership) je bil tip demokratičnega voditelja, ki se odloča po tem, ko se posvetuje. Tudi zato je bil predvidljiv in nekako zanesljiv premier; na družbo je deloval pomirjujoče, kar gre posebej čislati, odkar poznamo Janšev in deloma tudi Pahorjev način vladanja.
Rop je bil dober državni sekretar in finančni minister, a nič kaj prida premier in šef stare LDS, se pravi dober izvajalec in slab voditelj s skromnim odmerkom političnega, še zlasti pa diplomatskega talenta. Po prostorih, kjer se je gibal, je bilo veliko rohnenja. Na položaju premiera ni nikoli stopil iz Drnovškove sence.
Bajuk je svojo politično minornost po kratkem premierskem stažu potrdil na položaju finančnega ministra.
Janša je zunajserijski politik, ki dela močan vtis, tudi če počne traparije. Je odločen, premočrten, dober organizator z dozdevno neizčrpno energijo. Njegove intelektualne, analitične in strateške sposobnosti se zdijo same po sebi velike, rezultati pa so praviloma mršavi, ker mu manjka (politične) modrosti in ker je, po Lewinu, tip avtokratskega voditelja. Njegova avtoriteta v marsičem temelji na strahu. Privrženci bi skakali zanj v ogenj, toda manjka mu dobronamernosti v smislu, da bi imel kot politik pred očmi predvsem koristi države in blaginjo večine. V deželo je skozi velika vrata skušal vpeljati neoliberalizem in tudi zato zapravil drugi mandat. Kučanovo zapetost je stopnjeval v masko smrtno resne državnosti, ki se je človek pri slabši svetlobi ustraši. V krizi bi bil zaradi šibko razvite demokratičnosti nevaren voditelj.
Sedanji predsednik države Türk je človek z manirami, natančno govoreč, umirjen. Zna se posvetovati in to nenehno tudi počne z zelo različnimi ljudmi. Zdi se politik, ki z najtanjšim ušesom spremlja dogajanje in utrip javnosti. Veliko da na obličnost in s tem v deželi šepajoče pravnosti poudarja pomen in spoštovanje institucionalnega reda. Nagnjenje k razkazovanju zunanjega blišča je zaradi javne nejevolje hitro zatrl. Je liberalnih nazorov in v toliko podpornik sedanje oblasti. Oglaša se v skoraj vseh vročih, tudi spornih zadevah, se tudi opredeljuje, vendar premalo tematizira dileme in grehe (neoliberalnega) kapitalizma. Naši politiki se bodo zanje očitno res zavzeli šele po tem, ko bo gorelo pol dežele. Avtoriteta, ki jo premore, po svoje spominja na Drnovškovo, čeprav je bistveno bolj priljudne narave. Živo ga zanima tudi svet zunaj Slovenije. Je izrazit politični talent, verjetno bi bil uspešen premier ali vodja kake večje (levosredinske) stranke. Morda ga to tudi mika.
Pahor niha med tipom demokratičnega in laissez-faire voditelja (slednji ekipe sploh ne vodi, podrejeni imajo maksimalno svobodo; tak tip vodenja je boljši od avtoritarnega, a slabši od demokratičnega vodenja, pravi Kurt Lewin). Izbral je razmeroma dobro ministrsko ekipo, a je ne vodi kot uglašen kolektiv z jasno usmeritvijo. Manjka mu strateški pogled na krizo in čas po njej; tako je najbrž zato, ker je nazorski metuljček, ker ni dovolj zagrizen in ker preveč igra na hipne učinke. Po avtoritarcu Janši je njegova demokratičnost olajšanje, toda v krizi je samo to bistveno premalo. Kriza mu bo morda vsilila reforme, ki se lahko kljub ohlapnemu vodenju razpletejo v trajnejšo korist države.
Kaj bi torej potreboval dober voditelj v sedanjem času, ki je krizen in bo nemiren ostal, lokalno in globalno?
Najprej seveda »tehnične« voditeljske sposobnosti (zmožnost poiskati dobre sodelavce, energija, pregled nad celoto, organizatorske spretnosti itd.). Potem dobronamernost - dosledno upoštevanje interesov države in čim večjega dela prebivalstva. Nato demokratičnost - dolgoročno v vseh pogledih prinese več kot bližnjice avtoritarnosti, v krizi pa je še nujnejša, saj ljudje v stiski nagonsko iščejo močne, pa čeprav k diktatorstvu nagnjene voditelje. Slednjič še vizijo; ta čas to pomeni predvsem zavedanje (in temu ustrezno ravnanje), da je Slovenija skupaj s svetom znova na prelomnici, na kateri bo morala čedalje surovejši kapitalizem podrediti potrebam večine in zahtevam narave.
Za voditelja je prav tako zaželena karizma. Toda ta božji dar je lahko dan tudi problematičnim ljudem, zato je dvorezen.
Iz napisanega je razvidno, kar tako in tako vemo - idealnega voditelja še nismo in ga zlepa tudi ne bomo imeli. Pri tem se je dobro zavedati, da družba oblikuje voditelja vsaj toliko kot voditelj njo. V tem smislu smo po malem vsi voditelji z delčkom moči in -odgovornosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.