Grega Repovž

Grega Repovž

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Lahkotnost stane

Le upati gre, da je bila lahkotnost izbire novega ministra za lokalno samoupravo zaigrana; da so bili v resnici vse vnaprej dogovorjeni, a da bi prepričali bazo stranke DeSUS, da je ministra izbral sam Erjavec, so nam priredili predstavo. S črpanjem evropskih sredstev so namreč težave, že odkar je postala Slovenija polnopravna članica Evropske unije. Že prejšnji vladi je uspelo s kadrovsko zasedbo tega ministrstva in z odnosom do evropskih sredstev Bruslju prepustiti preveč denarja, dosedanji ministrici v tej vladi pa prav tako ni uspelo pognati črpanja evropskega denarja. A za Slovenijo je to pomemben vir proračunskih prihodkov, s tem pa je seveda pomemben tudi resor sam.
Pomen tega ministrstva je treba povezati z neko drugo številko: s številom brezposelnih. Konec leta bo v Sloveniji precej več kot 100.000 brezposelnih. Hkrati postajajo javnofinančne razmere skrajno napete. V takih razmerah se pomen evropskih sredstev in črpanja teh sredstev le še povečuje, sploh ker država pri reševanju iz krize precej stavi na infrastrukturne projekte na državni in lokalni ravni. Brez spodobnega črpanja evropskih sredstev marsikateri razvojni projekt ne more biti izpeljan. Vsak takšen projekt je namreč pomemben kamenček v krhkem in ne ravno zelo prepričljivem mozaiku, ki ga vlada sestavlja kot rešilno pot iz krize. Prav zaradi navedenega je tako vseeno, ali so javno predstavitev novega ministra Henrika Gjerkeša zaigrali ali ne. A ministra niso predstavili prepričljivo, močno, kot kompetentno osebo iz prve kategorije. Pa prav to bi bili morali: če v vlado nekdo prihaja namesto nekoga, ki ni zmogel (to so za Ploštajnerjevo priznali, pa tudi sama se tej razlagi ni nič upirala), mora biti novi kandidat pač res prepričljiv, predvsem pa mora prvi človek vlade poskrbeti, da bo že od prvega trenutka temu človeku tudi sam zagotovil čim večjo kredibilnost med ljudmi. Pahor pa s šalo, da sta se več kot o delu ministrstva pogovarjala o izgovarjavi priimka bodočega ministra, tega zagotovo ni naredil. Ni čas za takšne šale.
A ostanimo pri krhkem mozaiku reševanja Slovenije iz krize. Kot je pomemben vsak projekt črpanja evropskih sredstev, tako so pomembni tudi vsi drugi projekti. Ko gre za reševanje iz krize, je treba gledati vsako delovno mesto, vsako podjetje, vsako enoto podjetja, je dr. Jože Mencinger opozoril že pred letom dni. Preprosto je treba pomagati podjetjem, da bodo ob koncu krize še vedno na zemljevidu slovenskega gospodarstva - to je glavna naloga vlade, na drugo v tako odvisnem gospodarstvu vlada nima bistvenega vpliva. Vlada je naredila na tem področju veliko napak. Največja je bila populistična protitajkunska retorika. Saj nam gredo lumpi vsem na živce, a zato vseh, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo kot lumpi z imeni in s priimki, ni mogoče razglasiti za lumpe. Danes ni več nobenega dvoma, da je vlada s protitajkunsko retoriko šla predaleč; protitajkunske določbe in retorični izpadi politikov so na primer popolnoma blokirali garancijsko shemo. V Nemčiji je takšna shema dala potrebne učinke, v Sloveniji smo z njo zamudili šest mesecev, postopki pa so tako zapleteni, da ne učinkuje. Najprej so zakonsko zapletli izvajanje sheme, potem so popolnoma prestrašili bankirje, predvsem pa so s protitajkunsko retoriko nad vsa večja podjetja naselili en sam velik dvom. In čeprav so velika podjetja hrbtenica in ožilje celotnega slovenskega gospodarstva, je prav tem najtežje, sploh če se je v njih zgodil menedžerski odkup. Velja še enkrat ponoviti: vsak menedžerski prevzem podjetja še ni tajkunstvo. Na primer: kakorkoli obračamo, način, kako so se lotili menedžerskega prevzema v Merkurju, nima z Bavčarjevo in s Šrotovo lastninsko raboto nobene zveze. A danes sta Merkur in njegov prvi mož Bine Kordež podobno označena in stigmatizirana, podjetje pa ima zaradi tega resne težave.
S protitajkunsko retoriko je pač tako kot s korupcijo. Eno temeljnih pravil o korupciji je, da je škodljiva, a prav tako je škodljivo pretirano govorjenje o njej. Prelahko je razlago za vse najti v korupciji in enako velja tudi za tajkunstvo. Oziroma če to prikažemo drugače: to, da je Igor Bavčar primer tega, kar se v Sloveniji imenuje tajkun, še ne pomeni, da so tajkuni vsi Igorji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.