Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

5. 11. 2009  |  Mladina 44  |  Kolumna

Kje ste bili prej, gospod veleposlanik?

Rusi so čakali na ugoden trenutek, in zdaj je prišel. Poslali so nam novega veleposlanika, ki niti ni Rus, še več, je Čečen, njegovo delovanje pa naj bi bilo pomembno v času zatiranja čečenskega upora.

Nevarno je, če se pri opazovanju politike in politikov uporablja veliko domišljije, nič manj pa, če se ji ne dovoli, da sploh poseže v opazovanje političnega sveta. Priznam, da sem si to pot dovolil dograditi v svoji glavi nekaj, kar me je zelo zanimalo, ko se je zgodilo.
Mislim na napol pozabljeno epizodo iz časov naše prejšnje vlade, ko se je pripravljal - bil je registriran - obisk našega premiera pri gospodu Putinu. V svetovnem obsegu je Rus sodil v kategorijo, ob kateri je bilo vodilnim, še bolj pa večini manjših državnikov, vedno jasno, da ji morajo posvetiti nekoliko pozornosti. Še zlasti, če je zadeva dogovorjena. Toda, kot vemo, v slovenskem primeru ni bilo tako. Naš takratni predsednik vlade, ki, domnevam, v takšnih zadevah deluje na lastno pest, je pogovor z Rusom odpovedal. V svetu se zaradi tega ni dvignilo nič prahu. Pri nas tudi ne.
Razmišljal sem takoj, kako se bodo odzivali Rusi. Domišljal sem si, da jih nekoliko poznam. Živel sem tam v tistih letih, ki na človeka posebno delujejo - v mladosti.
Rusi, ki se po pravici še vedno imajo za veliko silo (Američani so šele zdaj začeli premišljati, ali so še največja), niso rekli nič. Trdno pa se mi je vrezalo v spomin, kako se Rusi nasploh odzivajo. Razumljivo je, da zaradi kaprice male države (ki jim je menda sporočila, da je premier pač zaseden) ne bodo rekli niti besede. Prav tako vem, iz svojih življenjskih izkušenj, da ne bodo pozabili. Vprašanje je le, kdaj bodo in kako ravnali.
Pri tem se še naprej prepuščam domišljiji, ki se seveda lahko zmoti in me popelje v nestvarnost. In vendar si bom to igro dovolil. Če ni realna, pa ne more biti daleč od resnične. Rusi bodo ravnali tako, kot si lahko dovolijo, ker so velika sila. Z nobeno besedo ne bodo pokazali niti najmanj nezadovoljstva ali užaljenosti, saj ne gre za odgovor Američanom ali Kitajcem. Pa še v tistih primerih bi bili zadržani. So, kot sem rekel, še vedno velika sila.
Rusi so čakali na ugoden trenutek, in zdaj je prišel. Poslali so nam novega veleposlanika, ki niti ni Rus, še več, je Čečen, njegovo delovanje pa naj bi bilo pomembno v času zatiranja čečenskega upora. Naj se zaradi tega Čečena tisti Slovenci, najmanjši slovanski narod, če ne štejemo Makedoncev, malo mučijo - v odnosih z zunanjim svetom, zlasti Evropo, v odnosih s človekoljubnimi organizacijami, v odnosih s svojo javnostjo in naposled s samo Rusijo. Ali bodo požrli cmok ali pa bodo z nečim spet užalili Rusijo, ali pač kaj tretjega. Morebiti nič, a tudi v tem primeru je zmagala Moskva. Slovenci molčijo, kot so navajeni molčati, ko jim iz Washingtona ukažejo, naj prvi priznajo Kosovo.
Priznali smo ga, kot vemo, šele šesti ali sedmi. Odmev same ameriške poteze pa je bil močnejši in ni nam bilo prijetno. Šesto mesto je delovalo, kot da bi bilo prvo, vtisa, ki so nam ga naprtili Američani, ni mogoče izbrisati. Rusi so z odpovedjo našega obiska dobili manjšo zaušnico, odgovorili pa so ... no, saj vemo, kako. In seveda ne takoj, šele takrat, ko se jim je ponudila dobra priložnost. V igro so poslali Čečena s priimkom, ki ima sicer rusko končnico, ampak to velja za veliko Kavkazcev in Srednjeazijcev, če imajo Ruse radi ali so proti njim.
Rekel sem, da bom dal prosto pot domišljiji in bom končal s priznanjem, da se morda motim. Nisem pa prepričan, da se. Vladimir Putin (ki ga na ruski televiziji obvezno pokažejo minuto ali dve za Medvedjevom - da se ve, kako stojijo stvari, kdo je tisti, ki uradno stoji prvemu človeku takoj za hrbtom) je človek iz krvi in mesa. Še nekaj o njem.
Rad je v družbi ljudi, ki mu ugajajo. Američane sprejema po dolžnosti, ki je velika in zelo obvezujoča, ampak ob Obami je obveza nekoliko manj poudarjena, kot je bila. Zato pa so vrata vedno na stežaj odprta, če bi bilo treba sprejeti Silvia Berlusconija! Težko je reči, ali je ta odnos iskren ali se za njim skrivajo kaki načrti. Ne bi se čudil, če bi bil skoraj iskren, saj je isti Putin napeljal nekdanjega ameriškega predsednika k vzkliku, da je počlovečena iskrenost.
Putin se z Berlusconijem igra, ga vodi na izlete z amfibijskim letalom, ga obdaja z veselo družbo. Prav tako, kot je tudi ta sprejemal Putina na Siciliji, otoku, ki ima v teh Berlusconijevih časih poseben nepolitični čar. Mimogrede, da ne bo pomote ali iluzije, oba državnika - kajti to ostajata ves čas - se poglobita tudi v pomembne trenutne zadeve, in glej, Berlusconi pove Putinu in mimo Putina vsemu svetu, da bo Italija sodelovala ne le pri Južnem toku, kar je neizogibno, ampak se prav tako zanima za Severnega.
Smo prav slišali? Italija se zanima tudi za tisto strateško zadevo, o kateri imajo denimo Poljaki nekoliko drugačno, Putinu ne ravno naklonjeno mnenje. Poljska je zaveznica Italije v Natu. Lahko bi pričakovala, da bo zaveznik pokazal nekoliko več taktičnosti, ko bo govoril o Severnem toku!
Živimo v novih časih, kljub starim zavezništvom. Kaj ni gospa Merklova, velika zaveznica Amerike, lani trikrat obiskala ruskega vodstva? Trikrat! Zakaj naj ne bi Berlusconi razpredal svoje mreže tudi pri tistih, s katerimi Poljaki nimajo razčiščenih spominov?
Nimam odgovora na vprašanje, s katerim sem začel. Ne vem torej, ali je postavitev spornega Čečena za ruskega veleposlanika v Ljubljani naključna poteza ruskega birokratskega aparata ali povračilo za zaušnico, ki je pred časom priletela iz našega glavnega mesta. Stopamo pa v novo dobo, ko bo veliko držav, ki so doslej molčale in imele oči uprte v Washington, začutilo, da so na svetovnem prepihu, in morali bi jadrati nekoliko samostojneje. Ni nobene sentimentalnosti, so res predvsem interesi. Ko so Američani rekli, naj prvi priznamo Kosovo, so nam hkrati izrekli priznanje in dali zaušnico. Veliko manjših dežel se vsekakor premika, Irska, Češka, Slovaška, že prej Nizozemska (Francije ne bomo omenjali, ni majhna država).
Za majhne prihaja zanimiv čas. Niso pravzaprav tako majhne, če imajo kaj poguma. Seveda to ne pomaga vedno. Srbija je doživela čast, da je edina evropska država, ki so jo po drugi svetovni vojni bombardirali Američani. Nič zato, če je bila ameriška zaveznica v dveh svetovnih vojnah. Časi so zapleteni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.