12. 11. 2009 | Mladina 45 | Kolumna
Drže naših predsednikov
Predsednik vlade in predsednik republike
© Tomaž Lavrič
Premier Borut Pahor je s hrvaško premierko Jadranko Kosor sklenil dogovor o mejni arbitraži. Na dolgotrajnih skrivnih srečanjih sta se dogovorila o reševanju spora, pri čemer je predsednik vlade nase prevzel veliko državniško odgovornost. Za dogovor namreč ni poprej poiskal podpore opozicijskih strank niti ni javnosti razkril podrobnosti »pakta« s predsednico hrvaške vlade.
Ker državljanom niso znane podrobnosti, o dogovoru sploh ne moremo racionalno razpravljati. Kako naj pretehtamo vsebine, ki jih sploh ne poznamo? Zato lahko premieru v najboljšem verjamemo na lepe oči, torej na slepo.
Potem ko se je o svojih odločitvah vladni predsednik Pahor odločal v dialogu z vladajočo koalicijo, so njegovi poslanci v ponedeljek presenetili z vložitvijo predloga za razpis posvetovalnega referenduma. Iz procesa odločanja je tako izrinil manjšinsko polovico parlamenta, nato pa k odločitvi vpoklical vse volivce. Od kod ta preobrat?
Če sprejmemo tiho podmeno, da se z opozicijo o tej temi ne more dogovoriti, ker da je politikantska, ker mu noče priznati pogajalske spretnosti, bi bil to celo smiselni epilog.
Toda komaj dan kasneje se je javil izpred Gadafijevega šotora v Libiji in ponudil opoziciji kupčijo: vi odstopite od naknadnega zakonodajnega referenduma, jaz pa s svojimi umaknem posvetovalni referendum. Nenavadno, potem ko je Pahor izpeljal celoten proces brez opozicije, se je nekje pred koncem spomnil, da v dialog vključi še voditelje opozicijskih strank. A to na tako konflikten način, da je bilo povsem logično, da so ga veliki trije iz SDS, SLS in SNS na mah zavrnili.
Ko je iskal dogovor s predsednico vlade sosednje države, je to počel v tajnosti, z veliko taktnosti in razumevanja, predvsem pa svojih zahtev in predlogov ni objavljal po medijih in od premierke Kosorjeve v odprtem pismu zahteval, da se opredeli.
Če se premier Pahor do predstavnice hrvaške države obnaša gentlemansko, jemlje svoje opozicijske partnerje Janšo, Jelinčiča in Žerjava kot svoje največje nasprotnike, ki jih izloča iz meddržavnih dogovorov. Vsekakor slaba popotnica za nacionalni konsenz. In demonstracija manipulacije z ljudstvom: prvi dan ga vpokliče, da naj soodloča, a naslednji že naznani, da lahko reč opravi tudi brez aklamacije državljanov.
Starosta France Bučar je zato ogorčen: »To je politična diverzija! Beg pred odgovornostjo!« Funkcija vlade ja namreč ta, da vlada, ne pa da odločitve prelaga na referendumski zbor.
V načelu ima seveda prav, referendum je v glavnem sredstvo manjšin, političnih ali državljanskih, ki lahko z njim oponirajo odločitvam vlade in parlamenta.
Pa vendar: zakaj bi vnaprej diskreditirali premiera Pahorja? Ali mu navkljub vsemu lahko verjamemo, da so bili njegovi preliminarni dogovori globoko premišljeni in v nacionalno korist?
Kaj je pripravljen Pahor zastaviti, da bi dokazal težo svojega dejanja?
Pred časom se je slekel in v odprti srajci z zavihanimi rokavi malodane vpil na srečanju članov socialdemokratske stranke. Poleg povzdignjenega glasu je svojo serjoznost podprl še s pozabljenim gostilniškim vzklikom crucifix!, pred katerega je vpletel še pridigarski nagovor ljudje božji!
Na ravni gledališke predstave je vsekakor vnesel kopico novotarij. Toda kaj je storil kot državnik?
Pred natanko štiridesetimi leti je predsednik Francije razpisal referendum o spremembah v strukturi senata in delovanju regionalnih oblasti. Legendarni general De Gaulle je za svojo idejo zastavil vse, kar je imel. Napovedal je svoj odstop, če njegov predlog na referendumu ne uspe. 27. aprila 1969 je večina zavrnila njegove spremembe, 28. aprila je že sporočil, da je odstopil.
Ali slovenski premier tako verjame v dogovor o arbitraži, da je pripravljen zastaviti svoje premierstvo? In stopiti pred volivce z besedami: »V dogovor sem vložil vso svojo državniško modrost, zato vas pozivam, da ga podprete. Če glasujete proti, bom vaš glas razumel, kot da mi ne zaupate vodenja države in bom še isti dan odstopil!«
K predhodnemu referendumu je pozival sicer tudi državni predsednik Danilo Türk, ki pa je sočasno s premierom odletel po prijateljskih obiskih. Medtem ko je Pahor obiskal libijsko diktaturo Moamerja el Gadafija, je Türk obiskal drugo naftno državo, diktaturo Azerbajdžan. No, Azerbajdžan je formalno parlamentarna demokracija, kjer predsednika volijo na svobodnih volitvah. Aktualnega predsednika Ilhama Alijeva so lani v drugo izvolili z več kot 87 odstotki glasov volilnih udeležencev. Je bila to svobodna in demokratična izbira? Njegov največji tekmec je dobil dobra 2 odstotka podpore, kar je številčni dokaz o nedemokratičnem režimu. Sicer pa ima Azerbajdžan polne zapore nasprotnikov ljubljenega Alijeva; Federation of Human Rights Protection Organisations navaja seznam 66 političnih zapornikov, evropski poslanci so letos protestirali zaradi nepojasnjene smrti glavnega urednika časnika Talyski Sado Novruzalija Mammadova, ki je letošnjega avgusta izdihnil v preiskovalnem zaporu.
Se je torej predsednik slovenske države srečal na državniškem obisku tudi z voditelji opozicije? Nikakor, z gostiteljem Alijevim se je pogovarjal le o meddržavnem sodelovanju v energetiki, telekomunikacijah, gradbeništvu in turizmu ter povedal, da Slovenija podpira Azerbajdžan v njegovih stikih z Evropsko unijo.
Gospod Danilo Türk je pravzaprav vodil številno gospodarsko delegacijo kot da bi bil predsednik gospodarske zbornice in ne predsednik države.
Seveda bi lahko vzeli predsednika tudi v bran, češ, da vendar ravna v gospodarsko dobro Slovenije. Ko bi bil predsednik države bankir Arhar, bi v taki situaciji rekli, da je dosleden samemu sebi. Toda, po čem smo že poznali profesorja Danila Türka, še preden je postal predsednik Slovenije? Kaj je bila njegova največja tema v člankih in angažmajih? - Človekove pravice. O varovanju in implementaciji človekovih pravic je pisal članke, pri njem so na to temo nastajale številne diplome.
In kaj stori varuh človekovih pravic, ko stopi v državo, ki jih nonšalantno krši? Z diktatorjem klepeta o turizmu in gradnji elektrarn.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.