19. 11. 2009 | Mladina 46 | Uvodnik
Je to res Žbogar?
»Nihče doslej ni imel toliko časa in toliko moči in toliko priložnosti, da uredi razmere v zunanjem ministrstvu in v zunanji politiki, kot jih je imel nekdanji minister Rupel. Mislim, da je najmanj pristojen za to, da ocenjuje delo tega ministrstva, razpoloženje v tem ministrstvu ali pa delovanje slovenske zunanje politike.«
Zunanji minister Samuel Žbogar, na tiskovni konferenci, 18. novembra 2009
»Razumem njegovo razočaranje, da po toliko letih, ko si zunanji minister in ko tudi vodiš predsedovanje Evropski uniji, zaključuješ svojo kariero kot uslužbenec zunanjega ministrstva. Pa vendar mu to ne daje nobene pravice, da ruši vse, kar je sam gradil, oziroma da deluje tako, kot je sam prepovedoval, ko je bil zunanji minister.«
Zunanji minister Samuel Žbogar, na tiskovni konferenci, 18. novembra 2009, minuto kasneje
»Ruplovo delovanje na ministrstvu ni v skladu z internimi akti, pravilnikom o sodelovanju z mediji, niti ni v skladu z zakonom o zunanjih zadevah. Zato smo ga že dvakrat opozorili. Razmišljamo pa lahko tudi o drugih ukrepih, ki so nam na voljo. Ampak sam vendarle mislim, da je verjetno največja kazen zanj ravno to, da je uslužbenec v tem ministrstvu v tem trenutku.«
Zunanji minister Samuel Žbogar, prav tam, še minuto kasneje
Mar ni neverjetno, da se kot človek duha pokaže ravno tisti, ki je ves čas deloval najbolj sivo in nevpadljivo? Minister Žbogar, da bo izrekel takšne?
Dimitrij Rupel je dobil že marsikatero zaušnico za svoja nezrela pobalinstva, svojo prenapetost in egomanijo, a tako mirno, kot ga je ta teden v kot postavil minister za zunanje zadeve - česa takega še nismo doživeli.
Žbogar je Ruplu v treh minutah povedal vse: da je za sabo pustil uničeno diplomacijo in pobit aparat, da ima dvojna merila, pri čemer je bil kot minister avtoritaren. A zadnji stavek je bil uničujoč. Ni več kaj dodati. Rupel je potem nekaj ur kasneje v odgovoru ministru - seveda, naredil je točno to, česar uglajen gospod ne naredi, torej odgovoril - duhovičil, češ da je zanj morda res kazen, da mora biti uslužbenec pod Žbogarjem, da pa je Žbogar kazen za vse državljane naše domovine. A je bilo že vseeno, pa še duhovito ni bilo. Zgolj užaljeno, cmeravo, ruplasto.
Žbogar je dejansko povedal točno tisto, kar je bilo Ruplu treba povedati. Pa Rupel sploh ni edini, ki si zasluži neposredno govorico, ruplov je v slovenski politiki še veliko. Prvi med njimi je kar Ruplov strankarski šef, Janez Janša. V tokratni Mladini razkriti dokument jasno kaže, kakšna so bila dejanska stališča Janeza Janše in njegove vlade do morebitnega dogovora s Hrvaško. Če sledimo dokumentu, je popolnoma jasno, da je dogovor, ki sta ga s hrvaško vlado dosegla Pahor in Žbogar, popolnoma znotraj pogajalskih okvirov, ki si jih je zastavila Janševa vlada. Če bi ta sporazum dosegel Janša, bi bil z njim zadovoljen. A ne gre za vsebino, ne gre za interese te države, pa čeprav so prav interesi in vsebina sporazuma ves čas poudarjani. Gre za gole politične interese, strankarske interese, osebne politične interese akterjev - pa čeprav gre za strateško in dolgoročno tako pomembno zadevo, kot so odnosi s sosedo, ki je za Slovenijo ekonomsko zelo pomembna, za življenje ljudi na obeh straneh meje pa nič manj. A za to jim je v resnici vseeno.
Žbogarjeva neposredna govorica, ki smo ji bili priča ta teden, žal šele ob prvi obletnici imenovanja vlade, je dejansko zamujena priložnost te vlade. Ne Žbogarjeva, temveč Pahorjeva zamujena priložnost. Vladi se je na številnih področjih uspelo z opozicijo zaplesti v različne besedne spopade prav zaradi popuščanja in spregledovanja dejstev. Kolikokrat ministri, predvsem pa prvi med njimi, svojim predhodnikom, ki mirno sprenevedavo kažejo s prstom na to vlado za napake, ki so jih naredili sami, ne povedo, da je to navadno sprenevedanje, laž, perverzno obračanje dejstev? Mar ni res malodane noro, da danes opozicija prireja seanse zaradi domnevnih posegov vlade v medije, ko pa je ena izmed stvari, ki so bile v času prejšnje vlade izpeljane s takšno radikalnostjo, da so še neobčutljivi evropski birokrati izrekali opozorila, prav čistka v medijski krajini? Vse to si lahko Janša s svojimi jurišniki privošči le zato, ker je odziv sedanje koalicije tako pogosto medel, tako bled, da je nazadnje slišati kot govorica nekoga s slabo vestjo.
Žbogar je s svojo ukoritvijo Rupla pokazal, kako preproste so stvari. Vse imajo svoja imena, vsako dejanje ima svoje ime in prav je, da se poimenuje tako. Da to ni diplomatska govorica? To je absolutno govorica pravega diplomata. Žbogar ni izrekel niti ene besede preveč in niti ene besede narobe. Govoril je pač resnico. Rupel pa še zdaleč ni edini, ki je moral resnico slišati. Seveda ne od kogarkoli, ampak od svojega naslednika.
Premier Pahor bi lahko skočil na kakšno kavo k svojemu zunanjemu ministru in se tega naučil. Količina težav, ki jih ima, bi se zmanjšala, pa tudi njegovi javni avtoriteti bi dobro delo. Po enem letu upadanja priljubljenosti je to zagotovo vredno razmisleka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.