3. 12. 2009 | Mladina 48 | Kolumna
Kanček samostojnosti
Nacionalni ponos je nekaj, s čimer ne vemo več, kako ravnati. Preveliko poudarjanje tega občutka se v vsaj malo izobraženi družbi sprejema kot atavizem nekdanjih, že precej pozabljenih časov.
Težko bi si bilo predstavljati neugodnejše nasprotje v razpoloženju tisočev ali milijonov, ali pa dveh milijonov, kot se nam je navrglo ob zadnjih dogodkih na nogometni zelenici. Zmaga nad Rusi, zavita v prihajajočo meglo škandala zaradi nameščanja tekem! Vendar si ne bomo dovolili pokvariti trenutka. Res je bil trenutek, o njem pa lahko razmišljamo tudi takrat, ko, tako kot pisec teh vrstic, nismo popolnoma prepričani, da razumemo skrivnost prepovedanega položaja. Nismo torej prepričani, da vedno ugotovimo trenutek offsida!
A neizpodbitno dejstvo je, da je »nacijo« - že sam pojem je postal staromoden - zajelo takšno nepopisno navdušenje nad tesno zmago, kakršnega si v teh neprijetnih svetovnih in domačih časih ne bi smeli niti predstavljati. Že večkrat sem bil presenečen nad tem, kaj lahko naredi nogomet - le nogomet med vsemi športi - z nacionalnimi občutki. Ne, to je preblaga beseda. Spravi pač nacijo, sem rekel, v popoln, od strani gledano nekoliko komičen, vendar popoln trans. In vem, kaj je množični trans. Doživel sem ga pri mašah v neworleanški črnski cerkvi, kjer so me, naključnega tujega turista, pozdravili, potem pa se je začela maša. Od navadne, sicer že povzdignjene pridige do blaženega vzhičenja žensk, ki se jim je glas povzdigoval sam od sebe (moških pri maši ni bilo, na ženske čakajo v pivnici).
Ne pred tekmo ne med njo nismo bili v transu, govorili pa smo vsevprek z absolutnim prepričanjem o svoji nacionalni veličini. Resnično tesna zmaga (ki se nam ni zdela tako tesna) je bila samo potrditev naše na lepem odkrite veličine. Še ob osamosvojitvi se nismo bili sposobni obnašati tako globoko prepričano o svojih zmožnostih kot na tribunah - ne, tudi v vesoljni državi - v tistih trenutkih.
Nacionalni ponos je drugače nekaj, s čimer ne vemo več, kako ravnati. Preveliko poudarjanje tega občutka se v vsaj malo izobraženi družbi sprejema kot atavizem nekdanjih, že precej pozabljenih časov. Saj se le nasmehnemo ali pa še to ne, če kdo omeni Simona Jenka in njegovo puško, ki govori. Tu pa mirno zavihtimo zastavo in občutke in kar vre nam iz ust povest o lastni veličini. Ali bomo premagali Ruse, to drugače veliko nacijo, se sploh ne bomo spraševali. Premagali bi tisti trenutek lahko ves svet.
In to je tisti nacionalni ponos, zaradi katerega je javnost pogosto v zadregi. Saj je ob zmagah Zinedina Zidana na svetovnem prvenstvu nekoč francoski tisk resno napisal, da je alžirski Francoz »rešil francosko identiteto«. Vsi bi torej morali biti pripravljeni na to, kar se zdaj dogaja tudi nam. Da, tistih enajst fantov je rešilo našo že zelo načeto identiteto!
To je zlasti zanimivo z vidika stereotipov, s katerimi se obdelujejo najpomembnejše evropske teme. Pravkar so izvolili predsednika in nekakšno zunanjo ministrico Evropske unije. Glasovalo se je modro, izbrani sta osebnosti, za kateri lahko jamčimo, da ne bosta preveč samosvoji in ne bosta povzročali živčnosti niti pri najobčutljivejših državah članicah. Tudi morda pri Franciji ne. Vendar se je mesece, če ne že več let, dobesedno v vseh pomembnejših časnikih in tudi na zdaj neizogibnem spletu pisalo in govorilo, da Evropa mora dobiti vladarje, ob katerih se Kissingerji ne bodo več spraševali, komu telefonirati, ko gre za Evropo. Velike stvari se dogajajo v svetu, kje pa je avtentični glas Evrope kot sile?!
Govori se tako tja v en dan, tudi brez nogometnih tekem; mislimo, da takšno Evropo potrebujemo, takšna mora biti, z enotnim glasom in s pestjo, ki zna udariti po mizi v klubu velikih sil. Nihče se vsaj mimogrede ne vpraša, kaj bi mi in ves svet s tem pridobili. Kako bi bilo to denimo videti ob začetku iraške krize? Bi se Evropa, poenotena, strinjala, naj Sadam ima orožje za množično uničenje, ali pa bi o tem podvomila? Kdo bi formuliral enotno evropsko stališče - »nova« ali »stara« Evropa? Ali ni razumneje in koristneje za preostali svet, če ima v takšnih trenutkih Evropa več glasov, ne samo enega, do katerega niti ne bi mogla priti?
Lahko bi se, tako kot smo začeli, vprašali, ali bi enotno rodoljubno navijali za »moštvo Evrope«, če bi to bilo? Ali pa bi se množice, če čutijo, kot smo videli, drugače, nacionalno, steple med sabo zaradi evropskega moštva? Kolikšni sta globina in širina nacionalne zanesenosti, ko gre za tekmo? Se izbruh rodoljubja samodejno ustavi, ko je tekme konec in neposrednega slavja tudi? Kaj vse se je stisnilo v počutje po nacionalni zmagi? Morebiti nam izbruh rodoljubja pove veliko več, kot bomo dva dni pozneje še pripravljeni priznati.
Lahko bi seveda priklicali na dan demone, ki jih pustimo spati. Ne gre le za možnost vodilne vloge, ki naj bi jo zdaj neki Belgijec in neka Angležinja na čelu Evropske unije oživila v vseh nas (se že govori, da sta izbrana prav zato, da se kaj takega ne bi zgodilo). Koliko je sploh Evropejcev, ki si želimo, denimo, federalne Evrope? Angleži prav gotovo ne. Nemško ustavno sodišče pa je nedavno opozorilo Bundestag, naj vsak odlok iz Bruslja dobro preuči in pazi, da je vse v skladu z nemškimi pravili (in interesi). Očitno Evropa želi biti skupaj in vsaksebi, na to je treba paziti tudi tedaj, ko se govori, da bi Evropa morala biti bolj skupna, če hoče igrati posebno vlogo v svetu.
Morala bi se prav tako naučiti s skupnim Jazom včasih reči »NE« celo največjemu prijatelju in sedanjemu vodji, Ameriki. No, mi smo v naši mali, a ambiciozni državi naredili en tak skromen korak. Glasovali smo v Generalni skupščini OZN drugače kot Američani, pa še to o vprašanju, ki zadeva Izrael. Saj vemo, kaj je to! Zediniti Evropo v tej kočljivi zadevi tudi ne bo šala.
Vrnimo se k nacionalizmu. Ne, to ni prava beseda, potegnimo na dan drugo besedo - patriotizem. Pred dnevi, na tisti tekmi in ob njej, se je zgodil čudež. Nacija, brez narekovajev, je bila navdušena, celo malo naivno, otroško, vsekakor pretirano. Ni pa morebiti slabo, da se je to pripetilo. Morebiti bomo lažje patriotski še v čem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.