Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 12. 2009  |  Mladina 49  |  Kolumna

Monarh brez krone

Bo predsednik Türk znal izrabiti privilegij svobode?

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Danilo Türk je tik pred svojo drugo predsedniško obletnico razčustvoval državo z odlikovanjem Tomaža Ertla. Občutki ob tem so dvoumni. Ertl po svoje pooseblja pozni slovenski komunizem, ki je Slovenijo po malem še stiskal, a jo tudi pomagal osamosvojiti. Hkrati zdaj najbolj javka SDS, ki jo sredi grde krize kapitalizma daje kronični antikomunizem in ki je sama zgledno nedemokratična.
Zadeva Ertl potrjuje, da je obdobje previdnega uravnoteževanja že za Türkom. Imamo angažiranega predsednika, ki hoče biti zraven pri vseh pomembnejših zadevah in se brez pomislekov izreka tudi o politično občutljivih temah. To kdaj dvigne vihar, a tako se je izognil pasti, v katero bi se zlahka ujel; krčevit trud za nadstrankarski ali nadideološki status bi ga naredil pasivnega, jalovega in nevplivnega, saj ima vsaka pomembnejša stvar politični naboj.
Zdaj je že dovolj očitno, da je Türk človek liberalnih nazorov. V toliko je sedanji oblasti bliže kot opoziciji. Vlado v marsičem (tudi v njenem spopadanju s krizo) podpira, se zavzema za njeno stabilnost itd., vendar še zdaleč ni njen samodejni zagovornik. Zato je v glavnem še naprej dojeman kot posameznik, ne kot del levice. V tem je bolj podoben Drnovšku kot pa Kučanu. Türk hoče imeti svoje mnenje. Zavzel se je npr. za to, da Mercator ostane v slovenski lasti, in s tem podprl pojem nacionalnega interesa. Spregovoril je tudi o pomenu patriotizma. Eno in drugo sta za levico nadležni, skoraj tabujski temi.
Nasploh Türkova hotena individualnost in ambicioznost, sicer zamotani v ležerno suverenost, kar silita v oči. Toda desnica ga že jemlje kot nasprotnika in trden sestavni del levice. Ertlovo odlikovanje bo to še okrepilo. A se nanj zaradi njegove priljubljenosti (še) ne upa spraviti z vsemi topovi.
Glede nastopanja je Türku v glavnem mogoče izreči same komplimente. Podobno kot prvi in drugače kot drugi predsednik države se je odločil za metodo vsepričujočnosti - zraven je, kot se je to reklo za Kučana, na vsaki pasji procesiji. Ta način vsebuje nevarnost prenasičenosti, naveličanosti, a se v deželi, ki je tolikšna, da lahko predsednik v petih letih tako rekoč vsakomur osebno stisne roko, politično očitno obrestuje. Seveda pa sta za tak način potrebni volja do dela in energija. Zbuja tudi občutek ljudskosti. To je nekoliko v nasprotju z občutkom rahle vzvišenosti, ki se pri Türku včasih prebije na površje uglajene priljudnosti. Občutek je morda povezan tudi z nagnjenjem k zunanjemu blišču, ki ga je predsednik nekaj časa kazal, a ga je zaradi javne nejevolje hitro zatrl.
Sicer pa komplimenti, kot rečeno: predsednik deluje resno in sproščeno, zna se smehljati, govori pametno in natančno. Na nastope se dobro pripravi, informacije išče na vseh ravneh in v vseh sferah, deluje bolj profesionalno kot dolga vrsta politikov z neprimerno daljšim stažem. Suveren je tudi v stikih s tujci. Je nekakšen približek skandinavskemu monarhu brez krone, ki v svoji vlogi tudi uživa. V celoti deluje pomirjujoče in, drugače od mrzličnega premiera, umirja napeto ozračje. To je v krizi dobrodejno.
Ljudstvo ga že dojema kot politika, a to njegovi priljubljenosti v glavnem ne škodi. Pomaga mu, da se za njim ne vleče zgodovinski politični rep (kot za Kučanom), po katerem bi bilo mogoče tolči. Na priljubljenost skrbno pazi; za politika, čigar avtoriteta in vplivnost sta od tega usodno odvisni, je to normalno. Politični instinkt ga je pošteno pustil na cedilu le pri fuzbalerjih s tistim smešnim skandiranjem in siljenjem v prepoteno garderobo. Svojo popularnost si je tvegano večati s tujo, še zlasti, če je ta iz čisto drugega vica.
Na splošno smo imeli z državnimi predsedniki doslej srečo. To velja tudi za Türka. Svoj politični talent je razvil in v slovensko politiko je z njim prišla resna osebnost. Po dveh letih je mogoče reči, da je že narejen predsednik.
Vendar ostaja do neke mere izmuzljiv. V tem je podoben vsej slovenski politični vrhuški, levi in desni. Za te ljudi praviloma ne vemo, v kaj so prepričani, za kaj se res zavzemajo. Türk resno jemlje svoboščine, pravnost in demokracijo, ima podoben odnos do polpreteklosti kot levica - socialnonazorsko pa ne veš, kam spada. Ta neulovljivost, povezana z nekakšno salonskostjo in s šibko občutljivostjo za duha časa, je značilna za vso našo politično smetano. S salonskostjo mislimo na politični larpurlartizem, na ukvarjanje s politiko predvsem zaradi politike, z drugim na brezbrižnost ali slabo poučenost o dramatičnem spreminjanju sveta, Zahoda, Evrope, Slovenije.
Sedanja kriza je ena izmed prelomnic v tem spreminjanju. Naša politika bi rada kljub govorjenju o reformah v bistvu vse, zlasti pa sebe in svoj položaj, ohranila po starem. V tem je podobna politikam razvitih držav, toda te so na višji ekonomski ravni, imajo boljše administracije, močnejši sloj intelektualcev, resnejše medije, manj pasivne akademike, živahnejšo civilno družbo itd. Zaostajamo, skratka.
Türk se prelomnih (zlasti geopolitičnih) sprememb in pritiska teh sprememb zaveda bolj kot povprečje politične elite. A tudi on ostaja ujet v splošni vzorec njene inertne miselnosti in ravnanja. Je, skratka, glede na krizne čase, ki se s sedanjo krizo ne bodo končali, premalo radikalen, preveč standarden. Pri tem je jasno, da se ne more iti križarske vojne enega moža. Lahko pa postane izrazitejši - pobudnik, vsiljevalec, komentator, katalizator novih idej, ocen in uveljavljanja obojega. Za pritisk ima na voljo svoj visoki položaj in pridobljeno avtoriteto.
Ker vemo, da se lahko sedanja kriza tudi v Sloveniji razplete v zelo surovo, nesocialno smer, je njegova naloga, da pazi na to, kakšne bodo težavne, a lahkotno napovedovane reforme. Kriza je le rahlo razmajala matrico neoliberalizma, v zadnjem desetletju vgrajeno v slovenske politične glave. Predsednik bi lahko tu postal izrazita izjema, nekakšen akademsko-politični glasnik neprivilegirane večine. Zdaj takega glasnika v politiki ni.
Zgrešen razvoj pa napovedujejo tudi načrti o novih energetskih gigantih v Šoštanju in Krškem. Bedne plače in novi grešno dragi gigavati - to je formula za vnaprej zapravljeno prihodnost. To je pot stran od potrebne humanizacije in ekologizacije (modernizacije) slovenskega kapitalizma.
Türk lahko ostane tak, kakršen je, in bo spodoben predsednik. Ne bo mu mogoče očitati nič, razen tega, da ni deloval izredno, kot bi bilo to pričakovati v izrednih časih. Velik predsednik potem ne bo. Možnosti za to pa načeloma ima. Celo v pustih, povprečnih državah ponekod živijo samosvoji, štrleči predsedniki. Türk si je doslej ustvaril solidne temelje dolgoročne priljubljenosti in trajne avtoritete. Tudi ga ne vežejo omejitve, značilne za izvršno oblast. Hkrati se lahko zelo verjetno nadeja ponovne izvolitve, če mu bo do tega. Vse to mu daje svojevrstno neranljivost in privilegij svobode, podarjen malokateremu visokemu politiku. Čudežev z njim ne more delati, premike pa.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.