17. 12. 2009 | Mladina 50 | Hrvaška
Tuđman ali deset let laži
Zakaj se državljani Hrvaške z nostalgijo spominjajo človeka, ki bi, če bi po naključju živel kaj dlje, gori v Haagu dokazoval, da je kriv za hrvaški napad na Bosno in se družil s svojim bojnim tovarišem Miloševićem?
Minilo je deset let od smrti Franja Tuđmana, ljubkovalno imenovanega Oče domovine, utemeljitelja sodobne Hrvaške ... Te dni so njegovi oboževalci in politični dediči obiskovali njegov grob, se klanjali, se tiho solzili, pred kamerami pripovedovali anekdote, premierka pa si je privoščila celo trapasto izjavo, da je Franjo Tuđman »sanjal evropsko Hrvaško in zanjo tudi živel«. Ja, res, če bi se malo ponorčevali, kajti le zadnji blaznež bi lahko, ob izjemno vztrajnem redizajniranju novejše zgodovine, verjel v Tuđmanove sanje o tem, da bi bila Hrvaška del Evropske unije. Ne, ne, Tuđmanove edine sanje so bile nočne more, ki so se uspešno udejanjile po zaslugi njegovih idejnih in strankarskih naslednikov, tako da je današnja Hrvaška prav neprijetna, zlobna, propadla država, v kateri se politični kriminal skoraj do kosti zažira v popolnoma vse pore družbe.
To pa je prav proces, ki ga je utemeljil Franjo Tuđman. Z diktatorsko držo je uničil državne institucije, branil vojne zločince, sovražil vse, kar je dišalo po evropskih integracijah, preganjal neodvisne medije, črtil vsako svobodno demokratično misel. Najhuje pa je, da je bil to človek, ki je bolj ali manj uspešno v prakso prenesel svoj program etnično čiste Hrvaške in si na vso moč prizadeval tudi za »humano preseljevanje«, to pomeni razdelitev Bosne in Hercegovine. O tem mi je med drugim osebno pripovedoval ob nekem mučnem srečanju davnega leta 1990.
Zakaj se torej državljani Hrvaške z nostalgijo spominjajo človeka, ki bi, če bi po naključju živel kaj dlje, gori v Haagu dokazoval, da je kriv za hrvaški napad na Bosno in se družil s svojim bojnim tovarišem Miloševićem? Res samo zaradi večletnega poneumljanja, za katerega je poskrbela revizionistična propaganda? Ali zaradi odrivanja v podzavest greha tihega sodelovanja pri nastajanju etnično čiste države, iz katere je med tako imenovano domovinsko vojno pobegnilo 250.000 državljanov, Srbov? Ali pa je vse skupaj veliko banalnejše in zadeva razmere v današnji Hrvaški, deset let po Tuđmanu in 15 let po vojni. Razmere popolnega razsula, gospodarskega, kulturnega in vsakršnega drugačnega, v katere so Hrvate potisnili (v njih pa bodo še dolgo ostali) prav Tuđmanovi strankarski nasledniki.
Razen krajši čas leta 2000, ko je bila na Hrvaškem na oblasti leva koalicija pod vodstvom SDP, je državo ves čas vodila Hrvaška demokratična skupnost s starimi Tuđmanovimi kadri. Ti so zgolj nadaljevali tam, kjer je začel ta utemeljitelj politične korupcije, mojster škandaloznega preoblikovanja in lastninjenja, razprodajalec bank in številnih državnih dobrin, ki je kakor potres nevarno zamajal same temelje državnih ustanov. Preteklost je seveda v naših očeh vedno videti boljša, kot je bila v resnici, še posebej, ker je Tuđmanova dediščina pod dolgoletno oblastjo njegove partije ne le živa, ampak se je tudi močno razvila. Tako da je kopica afer, ki danes silovito pretresajo Hrvaško, samo svež izraz starega korupcijskega sistema upravljanja države in gospodarstva, podrobno dodelanega že v Tuđmanovih časih.
Letos poleti pobegli premier Ivo Sanader se je izkazal za izvrstnega učenca Franja Tuđmana in je svojega učitelja celo prekosil. Med njegovima dvema mandatoma je bilo izropano še tisto, kar je ostalo po Tuđmanovi smrti, toda žal so vse aretacije vodilnih ljudi v državnih podjetjih videti bolj kot pirotehnika državnega tožilstva za metanje peska v oči uradnikom EU; gre za predstave, s katerimi naj bi prikrili bistveno težavo - organizirani politični kriminal, grozljivo razsipnost države in nadvse nevarno povezavo med hadezejevsko oblastjo in delom volilnega telesa. Povezavo, na podlagi katere je nastala pretorijanska garda oblasti, točneje kar pol milijona tako imenovanih braniteljev, za katere država porabi nevzdržno veliko sredstev.
Za drago negovanje te nevarne skupine nedotakljivih je zaslužna prav sedanja premierka Jadranka Kosor, bivša desna roka pobeglega kanclerja Sanaderja, ženska, ki se danes predstavlja kot pomembna borka proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Toda, to se razume, samo na nižjih ravneh državne uprave. Prav ona je najbolj odgovorna za številnost braniteljske populacije, katere pripadnikov je realno skoraj pol manj, kot se je izkazalo v času njenega ministrovanja. Vendar Kosorjeva še naprej ignorira vse zahteve, naj objavi ta polmilijonski seznam tako imenovanih braniteljev in tako razkrije kriminal, veliko globlji od tistega, pri katerem so sodelovali različni menedžerji državnih podjetij.
Zato je popolnoma nerealno pričakovati kakršno koli bistveno spremembo, pa čeprav bi aretacije še naprej potekale in četudi bi aretirali samega nekdanjega premiera Sanaderja, kar z veliko zamudo sedaj zahteva predsednik države Stipe Mesić. Ker ni nobenih znamenj, da se v državi resnično, institucionalno karkoli spreminja, pa tudi če bodo in ko bodo sodobno državo pred vrati EU ustvarjali vdani nasledniki turobnega Tuđmanovega početja, jo bodo na podlagi svojega ideološkega, trajno razumevajočega odnosa do vojnih zločincev in hkrati na podlagi nestrpnosti do sosednjih držav, Slovenije in Srbije - Bosna je zgolj volilni rezervat za tamkajšnje Hrvate - in milo rečeno hladnega odnosa do tistih nekaj Srbov, ki so se vrnili.
Zato nostalgično spominjanje oblasti na Tuđmana, ki naj bi bil odgovoren politik evropskih nazorov, pomeni amnestijo zlobnega in drobnjakarskega vodje, ki je osamil Hrvaško in spodkopal njene temelje. Pomeni pa tudi upravičevanje lastne dolgotrajne kulture koruptivnega vodenja države. Točneje uničevanja te.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.