17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kolumna
Vse na dlani
Okoljski diskurz dobiva apokaliptične razsežnosti in oznanja skoraj biblični izgon iz dosedanjega zemeljskega raja. A podnebnih sprememb ni mogoče zaustaviti, lahko se jim prilagodimo in jih blažimo.
Svetovni sporazum o podnebnih spremembah v Koebenhavnu spominja na biblične zgodbe. Ne zgolj zaradi apokaliptičnih vizij, temveč zaradi zgoščenosti razvojnih težav. V preprosti sintagmi »klimatske spremembe« smo dobili vse, kar potrebujemo in premoremo. Podnebne spremembe spreminjajo svet, njegovo politiko, ekonomijo in kulturo, zahtevajo spremembo razvojnih paradigem in dosedanjega načina življenja. Dobili smo znanstveno neovrgljive dokaze o fizičnih spremembah podnebja, vemo za politično-ekonomsko odgovornost ljudi in dosedanjega razvojnega modela, spoznali smo ekonomske omejitve, kako rešiti planet. Trgi tod ne delujejo brez odrešujoče regulacije, javna finančna sredstva so premajhna, zasebni biznis deluje preveč ozko in kratkoročno. Zmanjkuje nam časa za spoznanje, da potrebujemo povsem nov politično-ekonomski inženiring, drugačno načrtovanje prihodnosti in veliko bolj odgovorno tržno ustvarjanje spodbud.
Na znanstveni ravni so reči razmeroma jasne. Podnebno ravnotežje planeta je porušeno, odgovornost pa je predvsem v antropocentričnem gospodarskem razvoju, enostranski izrabi energetskih virov in brezumnem globalnem potrošništvu bogatih na račun revnih. Klimatske, demografske, energetske in ekonomske projekcije poznamo že nekaj let in niso posebno spodbudne. Do sredine tega stoletja bo živelo na planetu devet milijard ljudi, od tega dobrih osem desetin v manj razvitih območjih. Prenaseljeni planet potrebuje gospodarsko rast in povečanje energetskih virov, razvoj svetovne trgovine in potrošnje. Vsi razvojni scenariji predvidevajo, da bodo osrednjo vlogo še vedno imela fosilna goriva, nafta in premog, ki sta osrednja onesnaževalca s toplogrednimi plini. Tako bodo industrializacija, urbanizacija in fosilna goriva v naslednjih dvajsetih letih povečali izpuste ogljikovega dioksida onkraj sprejemljivih meja. Dve vplivni analizi pred dvema letoma, IPCC v okviru ZN in slovito Sternovo poročilo na ekonomskem področju, govorita o koncentraciji CO2 v ozračju na ravni 450-600 ppm (molekul na milijon atmosferskih delcev). To pomeni, da bi morali leta 2050 zaključiti s 70-80 milijard ton CO2, želeni in sprejemljiv cilj pa je 20 milijard letnih emisij ali okoli dve toni na prebivalca. Danes so te vrednosti med 10 in 12 tonami v razvitih državah (EU), ZDA se giblje med 20 in 25, Kitajska je sedaj na petih tonah, Indija na dveh. Od tod visoka ciljna zmanjšanja za razvite države za 20-40 % do leta 2020 in 80 % do leta 2050. Kitajska bi morala glede na predvideno gospodarsko rast uveljaviti podobna redukcijska načela, manj razvite države pa potrebujejo aktivno trajnostno prilagajanje svoje industrializacije glede na želene ciljne vrednosti izpustov in gospodarsko rast.
Težava je torej na dlani. Razvite države so nedvomno temeljne povzročiteljice sedanjih negativnih podnebnih trendov in nosijo največjo odgovornost za doseganje želenih ciljev leta 2050. Toda manj razvite države bodo hkrati predstavljale večino sveta leta 2050, Kitajska in ZDA pa že danes dosegajo skupaj 40 odstotkov svetovnih emisij. Ti dve državi sta dejansko ključ sprememb in prav na tem področju se bo odvijala temeljna bitka za politično-ekonomsko prevlado sveta v naslednjih desetletjih. Toda ameriška industrializacija je energetsko zahtevna, Američani ne želijo radikalnih sprememb energetsko potratnega načina življenja. Kitajska nasprotno pri trikrat hitrejši gospodarski rasti (povprečno 8 %) želi v naslednjih dvajsetih letih doseči zahodne razvojne razmere in primerljiv življenjski standard. To pomeni, da bodo tako Kitajska kot ZDA morale radikalno spremeniti svoje razvojne strategije, strukturo energetske porabe in njeno učinkovitost, predvsem pa uvesti nove tehnologije in spremeniti potrošniške vzorce in navade ljudi. Vse to so hkrati spremembe, ki zahtevajo intenzivno prilagajanje tudi v drugih državah.
Svetovna pogajanja pa zadevajo predvsem podnebne cilje, manj govorimo o načinih prilagajanja nanje in ekonomskih posledicah, ki jih spremljajo. Politični prepiri se navidezno vrtijo okoli zmanjšanja izpustov, toda v ozadju so bitke za prerazdelitev stroškov in vire financiranja novih tehnoloških prebojev. Svetovni podnebni paket, ki pokriva stroške prilagajanja, naj bi letno stal okoli 100 milijard, 1200 milijard potrebujemo do leta 2020 in od 7000 do 10.000 milijard dolarjev do leta 2050. To na primer sovpada z vrednostjo pričakovanih finančnih odpisov v sedanji globalni krizi. Zasebni viri pokrivajo 70 %, javni viri 20 % in mednarodna sredstva 10 %. Že danes pa vemo, da je zanesljivih okoli tretjina potrebnih virov, vse ostalo pa je podrejeno reševanju sedanje finančne in ekonomske krize. V okvir UNEP (Okoljski progam ZN) so razčlenili bogato finančno infrastrukturo glede financiranja in zavarovanja okoljskih investicij, toda vse to zahteva stabilne razmere ter jasne tržne in javne spodbude. Cilji so globalni, odločitve pa lokalne in individualne in tu tiči jedro postopnosti in omejitev.
Toda to ni edina težava. Nimamo tudi drugih ekonomskih orodij za uresničitev koebenhavnskih zavez. EU je pred tremi leti ponudila podnebno-energetski paket in sistemsko ureditev s shemo trgovanja z izpusti, delitvena razmerja dovoljenj po državah, sektorjih in podjetjih, dobili smo vrsto direktiv in zakonodaje, toda niti v okviru EU niti pri članicah reči ne delujejo. Na svetovni ravni je takšen institucionalni tržni inženiring še toliko bolj utopičen. Razlog je preprost. Podeljevanje emisijskih kuponov je preveč voluntaristično, način trgovanja odraža špekulativne cene namesto vrednosti družbeno potrebnih stroškov, decentralizirane odločitve in institucije pa je težko regulirati in usmerjati. Skratka, ekonomski mehanizem reguliranega trga na tem področju ne deluje.
Zakaj se torej ne strinjamo glede podnebnih sprememb? Okoljski problemi so novi, reševalni mehanizmi in orodja pa stari. In to je osrednji problem. Zato okoljski diskurz dobiva apokaliptične dimenzije in oznanja skoraj biblični izgon iz dosedanjega zemeljskega raja. Podnebnih sprememb ni mogoče zaustaviti, lahko se jim prilagodimo in jih blažimo. Izziv je dolgoročen, kompleksen in globalen, toda obvladljiv, če bomo spremenili sami sebe. To pa je težje kot obvladovati planet, na katerem živimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.