22. 12. 2009 | Mladina 51 | Kolumna
Izdajalska kriza
Nismo v vsem najslabši, a smo dokaj razsuta družba
© Tomaž Lavrič
Leto 2009 končujemo v hudi krizi, v novem pa bo morda še slabše. Vse poglavitne težave se bodo vlekle naprej. So del globalne krize, hkrati pa zelo naše in specifične. Nabirale so se z mandati različnih vlad, z Janševim in s sedanjo krizo pa dobile močan pospešek. Nenadoma se je pokazalo, da smo zelo ranljivi.
Kaže se tudi, da naša kriza ni zgolj ekonomska, ampak tudi socialna, vrednostna, družbena, ekološka. Tudi v tem nismo izrazit specifikum; globalna kriza je kriza kapitalizma, ki muči ves Zahod. Žal zaostajamo za njegovimi uspešnimi deli; geografsko in vsebinsko živimo na prelomnici med razvito in zaostajajočo Evropo.
Zgodba o uspehu ni bila izmišljena. Zastavljena je bila z gospodarsko modernizacijo v komunizmu, z osamosvojitvijo, kapitalizmom in demokracijo je dobila pospešek in se nekako na prelomu stoletja začela iztekati. To je zdaj že dokaj razširjeno, a še ne docela priznano spoznanje.
Letošnje leto je to neusmiljeno potrdilo. Prepleta se vrsta težav. Gospodarstvo zaostaja in išče izhod v nizkih plačah. Zaradi socialnega odpora je tudi ta pot že izčrpana. Vso kratko neodvisno zgodovino nas spremlja slabo domišljena in politično zlorabljana (tu bi bil politični konsenz med levico in desnico res potreben) privatizacija, trajno leglo družbene nehigiene in ekonomskih težav. Država je kronično predraga. Veliki socialni sistemi postajajo prehudo breme za naše gospodarstvo, ki pa je dolgoročneje usodno odvisno prav od dobrega delovanja teh sistemov. Uspešna družba je celota.
S tem imamo težave. Otipljivo ekonomsko-socialno razsežnost krize priznavamo, njenih »mehkih« sestavin pa ne. Jasno se kažejo na primer v krizi elit - menedžerjev, zdravnikov, sodnikov, novinarjev ... in seveda politike kot najbolj odgovorne
nadelite. Elite se spopadajo med seboj, nižajo svoje standarde, se zapirajo vase, postajajo bolj egoistične in pozabljajo, da so del celotnega družbenega pogona. Anomalij kar mrgoli. Brez rehabilitacije elit Slovenija ne more doživeti celovitega okrevanja.
Stanje tega neelitnega elitnega duha neizbežno vpliva na ljudstvo. Zaupanje v institucije, politiko in celotni sistem pada. Tudi v tem na Zahodu nismo unikum, a znova smo bolj drastični. Po anketi Eurobarometra je z demokracijo v svojih državah v povprečju nezadovoljnih 45 odstotkov Evropejcev in kar 62 odstotkov Slovencev. To je alarmantna razlika. Demokracija za običajnega človeka seveda ni nekaj abstraktnega, ampak dobro delujoča sodišča, kaznovani tajkuni, ne preveč kričeče socialne razlike, spodobno zdravstvo, ne preveč lažniva politika ... V ekonomski in socialni krizi postane taka družba še bolj negotova, živčna in konfliktna. S takimi elitami in takim splošnim razpoloženjem je seveda teže prebroditi krizo.
Na splošno je mogoče reči, da je slovenski voz polagoma zabredel v nesrečno mešanico dokaj izčrpanega gospodarskega modela, prodirajočega neoliberalizma, pešajoče sociale in splošne družbene razpuščenosti. Kriza je vse to zaostrila in razgalila. Toda v tem zagatnem položaju se odločilne elite branijo izdelati jasno diagnozo stanja in na tej podlagi tudi terapijo.
To velja tudi za sedanjo vlado. Brez svoje krivde je padla v objektivno najtežji položaj po osamosvojitvi. Za »tehnično« obvladovanje krize se po začetnih napakah polagoma usposablja. Nazorsko-politično pa ostaja razdeljena in zmedena - loviti skuša nekakšno megleno, neobstoječo sredino. Zato ne more celovito diagnosticirati stanja, negotov je značaj napovedanih reform, pa še leve volivce izgublja. Ne upa si reči, da se je slovenski kapitalizem pokvaril in da ga je treba popraviti.
Ta nazorska, ideološka izgubljenost, pomanjkljive voditeljske sposobnosti (zlasti premierove) in slab občutek za prioritete hitro spreminjajočega se sveta (okolje, znanje, družbena higiena...) ji jemljejo avtoriteto, v krizi nepogrešljivo. Pri tem je jasno, da je politika samo dirigent velikega orkestra in ne more sama potegniti iz godlje na primer gospodarstva, ki je za svoje težave in okrevanje kljub vsemu najbolj odgovorno samo. Zdaj se vsa krivda po krivici vali na politiko. To velja tudi za vse druge elite.
Z opozicijo si ne oblast ne Slovenija ne moreta pomagati, nasprotno. To je star problem - politična levica ima mnogo napak, desnica pod Janševim vodstvom pa je še bistveno slabša. Janša je v svojem mandatu Sloveniji izjemno škodil. Njegov prispevek na oltar domovine so bili avtoritarnost, tajkunstvo, zadolževanje, pospeševanje neoliberalizma, zmeda in načrti o novih otokih - kar preveč zastrupljenih daril za štiri leta. Kriznih in razvojnih alternativ nima, namesto tega poziva k protestom na ulici in trgih. Perverznost njegovih izjav je v tem, da je Slovenija res v resnih težavah, ki pa jih je zelo zaostril sam. Zdaj vpije primite tatu in skuša krizo poglobiti, da bi laže znova zlezel na oblast. Toda njegov ponovni vzpon bi prinesel novo zaostajanje.
Leto 2009 je bilo težavno, naslednje bo še bolj, se glasi večina napovedi. Splošno razpoloženje se spreminja; prejšnjo samozaverovanost zamenjuje črn pesimizem. Zaskrbljenost je seveda upravičena. Poglavitna točka težav je obupno ozek manevrski prostor med socialno stisko in težavami gospodarstva. Iz te zagate lahko vodi samo jasen dogovor med socialnimi partnerji - zdaj je treba začasno zategniti pas, a ne tako, da bo kriza uporabljena kot plašček za še trši kapitalizem. Zdaj po malem smrdi po tem. Levica bi v tem primeru Slovenijo prevarala.
Skozi vso to meglo in zmedo se polagoma vendarle prebija spoznanje, da smo dokaj razsuta družba - ekonomsko, socialno, vrednostno, psihološko ... da je kriza torej vseobsegajoča. To spoznanje in priznanje je pogoj za začetek spreminjanja.
Ekonomske težave in družbene anomalije sicer razsajajo povsod. Islandija je bankrotirala, Italiji vlada berlusconizem, Francija dresira svoje medije, Grčija ponareja podatke za EU, Anglija in Irska drsita v hudo krizo, Nizozemska je pozabila na multikulturnost ... Nismo v vsem najslabši. Lezemo iz (tehnične) recesije, BDP ostaja tik pod povprečjem EU, smo načeta, a nikakor do konca gnila družba, ljudstvo ni zasedlo barikad ... Sloveniji ni napisan mrliški list, kot bi radi videli nekateri, panika in obup bi prinesla otrplost, nepremišljene poteze, kaos. Skratka, tudi v tem mučnem času je treba ohraniti treznost. Treznost pa pomeni priznanje spoznanja o celovitosti krize.
Letošnje leto je bilo čas pogrezanja in gašenja. Bo prihodnje leto čas jasne diagnoze stanja, načrta za naprej in reform? Lahko smo skeptični: v krizi naših poglavitnih anomalij za zdaj ne odpravljamo, ampak krpamo obstoječe in ohranjamo status quo. To je premalo.
Če bo pri tem ostalo - če torej popravkov kapitalizma in demokracije po slovensko ne bo -, se bo potrdilo, da je vsa politika del, ne pa reševalec problema. Slavni nemški filozof Jürgen Habermas pravi: Politika se smeši, če moralizira, namesto da bi se oprla na moč demokratičnega zakonodajalca. Ona, ne pa kapitalizem, je pristojna za splošno blaginjo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.