Gre za bonton
Kaj se je zgodilo, ko je Borut Pahor diplomatsko prišel na tiskovno konferenco in vpričo ministra Erjavca povedal, da predlaga njegovo zamenjavo, da je to odločitev, ki je zunaj njegove moči, da mora slediti zakonu, pri čemer se je izrecno neopredelil do svoje odločitve? Skupna ocena je bila: ne bo dovolj. Malodane vsem odzivom na Pahorjevo ekspresno odločitev je bilo skupno prav to. Ni bilo dovolj dramatično, ni bilo dovolj krvavo. Pahor bi moral Erjavca najmanj pohoditi.
Prepozna razrešitev, so govorili eni. Ni ga razrešil zaradi prave stvari, so trdili drugi. Tega ni storil iskreno, je zapisal tretji. Premalo šova, premalo na gobec.
Pahor je resda na tiskovni konferenci govoril o nekih novih standardih. No, ne gre za nove politične standarde, gre za nekaj drugega, gre za najbolj osnovno in preprosto zadevo, ki se je morda še sam Pahor ne zaveda, se je pa zagotovo tisti, ki ga je vzgajal: za bonton. In del bontona je pač tudi to, da ko je kdo že ponižan, ne skačeš po njem. Nobene potrebe namreč ni: saj vendar vsi vemo, da je Pahor iskal priložnost, kako se posloviti od ministra, ki je že od imenovanja vlade najbolj sporna oseba v njej. In ko je prišlo poročilo računskega sodišča, ga je Pahor pograbil z obema rokama, odigral politično igro v dveh urah in se nato gosposko in dostojanstveno zahvalil Erjavcu ter mu prepustil oder.
Seveda je v Sloveniji to nenavadno. Navajeni smo, da človeka, ko ga menjajo, takrat tudi umažejo, degradirajo, razčlovečijo. Pri nas mora človek oditi s sklonjeno glavo, pa čeprav se s tem umaže tako inštitucijo ali podjetje, v katerem je delal, kot seveda njega osebno ter celotno njegovo življenje in delo. Kako pri nas menjajo direktorje? Na silo. Kako to naredijo v razvitem svetu? Z rdečo preprogo in dostojanstveno.
Zakaj je tako? To je del slovenske kulture, del slovenskega narodnega značaja. To je pač sestavni del slovenskih standardov, delno novih, prenesenih, če želite, iz raznih resničnostnih šovov in internetnih klepetalnic, delno pa so to značilnosti prostora med Vardarjem in Triglavom, Đerdapom in Jadranom, ki mu Slovenci tako zelo ne bi radi pripadali. To je prostor, kjer si je treba vse povedati - pa čeprav je vsem dejansko vse jasno.
Vsem je tako danes jasno, da je bil Karl Erjavec Pahorjev problem od začetka, a da je bil nujna izbira, ker ga je kot mandatar potreboval, da je lahko sestavil koalicijo. In še pred tednom dni se je zdelo, da če je kdo, ne glede na vse napake in afere, ki so z njim povezane, malodane nedotakljiv na mestu ministra, je to Erjavec zaradi specifične teže svoje stranke. A če so se še pred tednom dni ponavljale zahteve, da mora biti Erjavec zamenjan, je v trenutku, ko je do zamenjave prišlo, Slovenija zahtevala še kri.
Če kaj Slovenija res potrebuje, je to bonton. Ne gre za nove standarde, kot temu pravi Pahor, gre v resnici za zelo stare standarde. Gre za spoštovanje tistih elementarnih zapovedi, ki veljajo med dvema človekoma, med dvema voznikoma na cesti, na koncu pa seveda med najvišjimi predstavniki ljudstva. Mar nismo Slovenci prvaki v zgražanju nad našo cestno kulturo? Zagotovo, vsi se zgražamo, neznosni smo na cesti, besneči, živčni. A stavimo lahko, da je prav med tistimi, ki se najbolj zgražajo, tudi največ prav teh besnečih, tistih, ki sredi ceste nemudoma pokažejo sredinec. Kaj se je zgodilo, ko je Borut Pahor diplomatsko prišel na tiskovno konferenco in vpričo ministra Erjavca povedal, da predlaga njegovo zamenjavo, da je to odločitev, ki je zunaj njegove moči, da mora slediti zakonu, pri čemer se je izrecno neopredelil do svoje odločitve? Skupna ocena je bila: ne bo dovolj. Malodane vsem odzivom na Pahorjevo ekspresno odločitev je bilo skupno prav to. Ni bilo dovolj dramatično, ni bilo dovolj krvavo. Pahor bi moral Erjavca najmanj pohoditi.
Prepozna razrešitev, so govorili eni. Ni ga razrešil zaradi prave stvari, so trdili drugi. Tega ni storil iskreno, je zapisal tretji. Premalo šova, premalo na gobec.
Pahor je resda na tiskovni konferenci govoril o nekih novih standardih. No, ne gre za nove politične standarde, gre za nekaj drugega, gre za najbolj osnovno in preprosto zadevo, ki se je morda še sam Pahor ne zaveda, se je pa zagotovo tisti, ki ga je vzgajal: za bonton. In del bontona je pač tudi to, da ko je kdo že ponižan, ne skačeš po njem. Nobene potrebe namreč ni: saj vendar vsi vemo, da je Pahor iskal priložnost, kako se posloviti od ministra, ki je že od imenovanja vlade najbolj sporna oseba v njej. In ko je prišlo poročilo računskega sodišča, ga je Pahor pograbil z obema rokama, odigral politično igro v dveh urah in se nato gosposko in dostojanstveno zahvalil Erjavcu ter mu prepustil oder.
Seveda je v Sloveniji to nenavadno. Navajeni smo, da človeka, ko ga menjajo, takrat tudi umažejo, degradirajo, razčlovečijo. Pri nas mora človek oditi s sklonjeno glavo, pa čeprav se s tem umaže tako inštitucijo ali podjetje, v katerem je delal, kot seveda njega osebno ter celotno njegovo življenje in delo. Kako pri nas menjajo direktorje? Na silo. Kako to naredijo v razvitem svetu? Z rdečo preprogo in dostojanstveno.
Zakaj je tako? To je del slovenske kulture, del slovenskega narodnega značaja. To je pač sestavni del slovenskih standardov, delno novih, prenesenih, če želite, iz raznih resničnostnih šovov in internetnih klepetalnic, delno pa so to značilnosti prostora med Vardarjem in Triglavom, Đerdapom in Jadranom, ki mu Slovenci tako zelo ne bi radi pripadali. To je prostor, kjer si je treba vse povedati - pa čeprav je vsem dejansko vse jasno.
Vsem je tako danes jasno, da je bil Karl Erjavec Pahorjev problem od začetka, a da je bil nujna izbira, ker ga je kot mandatar potreboval, da je lahko sestavil koalicijo. In še pred tednom dni se je zdelo, da če je kdo, ne glede na vse napake in afere, ki so z njim povezane, malodane nedotakljiv na mestu ministra, je to Erjavec zaradi specifične teže svoje stranke. A če so se še pred tednom dni ponavljale zahteve, da mora biti Erjavec zamenjan, je v trenutku, ko je do zamenjave prišlo, Slovenija zahtevala še kri.
Če kaj Slovenija res potrebuje, je to bonton. Ne gre za nove standarde, kot temu pravi Pahor, gre v resnici za zelo stare standarde. Gre za spoštovanje tistih elementarnih zapovedi, ki veljajo med dvema človekoma, med dvema voznikoma na cesti, na koncu pa seveda med najvišjimi predstavniki ljudstva. Mar nismo Slovenci prvaki v zgražanju nad našo cestno kulturo? Zagotovo, vsi se zgražamo, neznosni smo na cesti, besneči, živčni. A stavimo lahko, da je prav med tistimi, ki se najbolj zgražajo, tudi največ prav teh besnečih, tistih, ki sredi ceste nemudoma pokažejo sredinec.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.