Vrnitev mumije
Politične razmere so podobne ladji, ki je zadela ob čer, pijana posadka in obnemogli potniki pa, kot v kakšni risanki, niso prepričani, ali vidijo prikazni ali pa se pobegli bivši premier res pravkar vzpenja na ladjo, s katere je bil pred kratkim ušel.
Lahko bi rekli, da se na Hrvaškem zdaj, ko se je začelo novo leto, ne ve niti, kdo pije, niti, kdo plača. Precej vznemirljivo je, saj so politične razmere podobne ladji, ki je zadela ob čer, pijana posadka in obnemogli potniki pa, kot v kakšni risanki, niso prepričani, ali vidijo prikazni ali pa se pobegli bivši premier res pravkar vzpenja na ladjo, s katere je bil pred kratkim ušel, na njej pa se zdaj zibljeta dva kandidata za predsednika države, ki poblaznelim, na smrt preplašenim potnikom kričita, da še ni konec, da izbiro vendarle imajo. Med njima, obema idealnima.
To je med Milanom Bandićem, zagrebškim županom in dovčerajšnjim članom socialdemokratske stranke, in Ivom Josipovićem, članom iste stranke, le da je bil vanjo šele sprejet, lahko bi rekli, da prav za potrebe teh volitev. Milan Bandić je zgleden primer populista, ki - ker programa pravzaprav sploh nima - ljudstvu ponuja samo red, delo in disciplino, politično funkcijo pa si predstavlja točno tako, kot si šef kake vplivne mafijske združbe predstavlja svojo.
Izvoliti ga za predsednika republike bi pomenilo za krmilo te pijane ladje postaviti nevarnega norca, v katerega skopem besednjaku prevladujejo zgolj tri besede, na katere se nenehno sklicuje: bog, človek in domovina, človeka, ki je 20 let preživel v tako imenovani levi stranki, pri svojem političnem delovanju pa se je pravzaprav ves čas zanašal na sporne skupine nekdanjih generalov, neprilagodljivih braniteljev, duhovnikov in podobnih zagovornikov radikalne desnice.
Kot rečeno, Bandić, dovčerajšnji levičar, se danes ponuja kot rešitelj popolnoma razpuščene desnice. Ta paradoks je tudi sicer značilen za hrvaško politiko, zato se je zgodilo, da v drugem krogu Hrvatje dozdevno izbirajo med dvema članoma iste socialdemokratske stranke, torej med dvema levičarjema. Pri tem je Bandić očiten prevarant, ki je izšel iz levega političnega bloka kot ridikulozna, vendar nevarna populistična pojava, njegov protikandidat pa je komajda kaj boljša izbira.
Ta univerzitetni profesor seveda ni toliko skorumpiran in tudi ne deluje kot propadli populist, ampak gre za brezkrvno politično figuro, ki se je v socialdemokratsko stranko včlanila natančno pred dvema letoma, da bi jo v njej obdelali in pripravili za bodočo visoko funkcijo predsednika republike. Ivo Josipović se v letih nevarnega življenja na Hrvaškem ni oglašal, ni obstajal, ni se vmešaval, danes pa bo za Franja Tuđmana rekel, da je bil resen državnik, ki mu lahko očita le, pazite to, »da med vojno ni dovolj skrbel za spoštovanje človekovih pravic«.
Tudi profesor Josipović se seveda predstavlja kot levičar, vendar je zanj vsak deciliter hrvaškega morja prav tako pomemben kot za njegovega protikandidata bog in domovina ali odprtje kake ljudske kuhinje v Zagrebu, zato bo Josipović, saborski poslanec, glasoval proti arbitražnemu sporazumu s Slovenijo, čeprav njegova stranka sporazum podpira. To svojo prikupno protislovensko retoriko pa bo uporabljal tudi med kampanjo.
Kljub vsemu je jasno kot beli dan, da Josipović v prvem krogu volitev ni zmagal zato, ker bi bil najboljši, ampak zaradi popolnega neuspeha kandidatov desnice, predvsem tistih iz stranke na oblasti, ki jo je njen bivši predsednik in premier Ivo Sanader, ko je pobegnil, pustil v popolnem razsulu, s svojim brezmejnim kriminalom pa je iz Hrvaške napravil tisto ladjo, ki ponorelo udarja ob čer.
In potem se nenadoma, sredi drugega kroga volitev, vrne mumija. Namesto pri nedeljski maši se Sanader pojavi v prostorih svoje stranke in tam, v svojem prepoznavnem slogu arogantnega splitskega mulca z ulice pred številnimi kamerami in komaj desetimi pajdaši napove svoj veliki politični come back. Vesoljnemu ljudstvu in zaprepadenemu vrhu svoje stranke in države se predstavi kot edini rešitelj vladajoče stranke, v kateri so razmere, kot pravi, slabše kakor pred 20 leti, Jadranka Kosor, ki je predsednica HDZ in premierka, pa nima pojma, v stranki vlada popoln nered, izgubila pa je tudi predsedniške volitve ...
Zato se je torej pape vrnil, da bo rešil stranko, pa tudi samo državo. No, kljub Sanaderjevemu znanemu bahavemu prepotentnemu vedenju je takoj postalo jasno, da je še en hrvaški politik rekel adijo, pamet, saj človek nima nikakršne podpore vodilnih ljudi v svoji stranki, še manj svoje šefinje in premierke Jadranke Kosor, ki se je medtem iz njegove zveste ubogljivke prelevila v besno vladarico. In da je bil razlog puča, ki ga je ta domišljavec skušal izpeljati v stranki, z možnostjo, da se posledice razširijo na celotno družbo, pravzaprav zelo prozaičen - Ivo Sanader se očitno grozno boji za svojo rit, ki bi se, če, oh, če ... že kmalu lahko znašla za rešetkami namesto v razkošni vili na zagrebškem Pantovčaku.
Čisto mogoče je namreč, da je Ivo Sanader zdaj, po svojem malem pučističnem nastopu, resnično politični mrtvec, vendar to še ne pomeni, da v vlogi šefa resne mafijske združbe za seboj ne bo potegnil nekaj visokih vladnih uradnikov in svojih dovčerajšnjih družabnikov, ki so skupaj z njim vpleteni v številne afere, predvsem tisto, povezano s Hypo banko. Seveda je Sanaderjev tajming povezan tudi z volitvami, njegovo upanje na uspešno vrnitev pa z zmago kandidata podobnega profila, kot je profil Milana Bandića.
Vsekakor se bo kaotična vladajoča stranka, četudi bi Sanaderja vrgla iz svojih vrst, težko resneje konsolidirala, predvsem zato, ker je prav ta stranka ključni dejavnik splošne politične nestabilnosti, a vendarle to še ne pomeni, da se bo najmočnejša opozicijska stranka, SDP, končno prebudila in resno zahtevala izredne parlamentarne volitve. V interesu stabilnosti države in v interesu državljanov, ki so svoj prezir do političnih institucij pokazali prav s skromno udeležbo na predsedniških volitvah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.