Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

14. 1. 2010  |  Mladina 2  |  Kolumna

Strah pravičnega sveta

Nasilje, ki ga temu svetu prinaša terorizem, je uspešno. Lahko celo rečemo, da traja v najnovejših oblikah že toliko časa, da mu moramo pripisati elemente zmagovitosti.

Če hočemo biti iskreni, potem ni težko najti oznake za razpoloženje, ki se zaradi zadnjih srečanj s terorizmom bliskovito širi po zahodnem svetu (temu lahko mirno dodamo Rusijo in na poseben način Kitajsko). Tega širnega sveta, h kateremu spadamo tudi mi, se je polastil strah. Bodimo jasni: nasilje, ki ga temu svetu prinaša terorizem, je uspešno. Lahko celo rečemo, da traja v najnovejših oblikah že toliko časa, da mu moramo pripisati elemente zmagovitosti.
Al Kaida se potuhne in spet napade. S talibani je ameriška vojska nekako počistila, pa so danes močnejši kot pred sedmimi leti. Zdaj na Zahodu ta pojav že razčlenjujejo - iščejo nekakšne zmerne talibane, s katerimi naj bi sklenili mir.
Če je bila potrebna dramatična, vsem razumljiva potrditev takšnega stanja, potem so jo v skrajni obliki - tako kot vedno - uprizorili Američani, ko so v letalih za čezoceanski promet, ki letijo proti Združenim držam, zahtevali, da se potniki zadnjo uro pred pristankom ne ganejo več s svojih sedežev. Kaj pa trenutna potreba, ki bi se morala zadovoljiti v WC-ju? Naj potniki potrpijo, kakor vedo in znajo!
Ameriški predsednik je, kot se je dalo pričakovati, vzrojil do stopnje, ki je pri njem morda nismo niti pričakovali. Ves ogromni ameriški državni aparat je spravil na noge, mu povedal, da deluje pomanjkljivo, in zahteval najstrožjo disciplino, kot da je ameriški značaj tega zmožen. Ni slab, vendar ni absolutno zanesljiv. Seveda, saj se je nedavno celo zgodilo, da je nepoklican par prišel na sprejem v Belo hišo brez povabila - gospa se je prerinila kar do predsednika in z njim klepetala!
Teroristi, kdorkoli že so, si ob vsem tem lahko manejo roke. Svet jih je priznal kot smrtno nevarnost za veljavni svetovni red, prav tega pa so si želeli! Celo Kitajska je vznemirjena. V varnostnih ukrepih sicer ne sodeluje neposredno, si je pa zagotovila varnostno obrambo na tistem območju v Afganistanu, kjer se je lotila gradnje rudnikov bakra.
Teroristi dosegajo tisto, kar je bil od samega začetka njihov cilj, ne religiozni, temveč praktično politični in psihološki: svet se, no, povejmo odkrito, trese. Če so, kdorkoli že so, sanjali o uspehu, ki bo deloval na splošno vedenje sveta, potem so to dosegli in napeljali Američane na tisto vrsto reakcije, ki jo je nekdanji Bushev obrambni minister Rumsfeld označil za oviro, kakršno Združene države zlahka preskočijo: vojno na dveh ali treh frontah hkrati. Kar so hoteli, to so dobili: poleg tega, da so v Afganistanu razvili nadomestilo za negotovost v Iraku, kjer ni zmagal nihče, prihaja še Jemen, jutri pa zelo verjetno Somalija. Ameriški posegi v daljnih deželah - ameriške vojne večinoma potekajo daleč od domačega ozemlja - se bliskovito širijo na druga, vedno bolj oddaljena ozemlja in ta hip je vedno manj mogoče zaokrožiti vojno sliko sveta.
Evropski zavezniki na dnu duše niso prav trdno prepričani, da je z vojaškimi akcijami - in povečano nacionalno disciplino, ki jo zahteva predsednik ZDA -mogoče končati sedanje spopade. Vedno več je znamenj, da bodo sedanji spopadi, ki jih mirno lahko označimo za vojne, v prihodnjem desetletju morda pripeljali do zmage ali zadovoljivega premirja, vsaj to. Zadeva bi bila veliko bolj rešljiva, če bi končno razčistili sam pojem terorizma v današnji obliki. Kdo so pravzaprav tisti, ki izvajajo teroristične akcije, ki naj trajajo desetletja? Nekoč se je svet vznemiril, ko je neki anarhist ob Ženevskem jezeru do smrti zabodel avstrijsko cesarico Elizabeto. Toda svet se zaradi tega ni zatresel. Danes pomembne osebnosti niti niso bistvene - napadu so izpostavljene množice. Letala s tristo potniki, na primer.
Živimo od uradnih in neuradnih pojasnil, ki zastirajo resnično stanje. Najpreprosteje ga je pojasniti tako - in to tisoči medijev tudi delajo -, da se demokratični (demokratični, zapomnite si!) svet spopada s skrajneži islamskega sveta. Denimo, da je to v grobih obrisih res - in kdo se vse bori proti tem skrajnežem islamskega sveta? Tudi muslimanska javnost ali pa celo muslimanske množice, ki se zadnja desetletja pridno naseljujejo v Evropi in Severni Ameriki? Te širne muslimanske množice molčijo. Niso na strani teroristov, ne sodelujejo pa niti s protiterorističnimi silami.
Če pustimo uradno sofistiko ob strani, gre za vojno z islamom. Tudi v samem islamu se nekateri morebiti vojskujejo s skrajneži, čeprav jih ni videti veliko. To ne spremeni dejstva. To je vojna z islamom. Če bi islam zmagal, bi zahteval zase vsaj Alhambro.
So se te množice sprijaznile s svobodo karikature na Zahodu, kjer lahko umetniki zasmehujejo ne le krščanskega boga, ampak tudi Mohameda, sklicujoč se na svobodo izražanja, ki jo je Evropa dosegla in ki živi tudi v Ameriki? Niti od daleč ne. Zahodne vlade sicer branijo svoje umetnike, če so ti fizično napadeni (fatva!), vendar se hkrati islamskim predstavnikom opravičujejo za evropsko svobodo.
Nekaj tu ni v redu. Pravzaprav nič ni v redu. Zahodni svet se ob tihem razumevanju Rusije in molku Kitajske spoprijema z vedno večjo napadalnostjo, ki prihaja iz muslimanskih globin, pošilja svoje vojake v vedno bolj brezizhodne spopade na daljnih ozemljih, še naprej se opira na Nato, organizacijo belcev brez ene same članice iz »sveta v razvoju«, naj tako rečemo, in si v strahu, ki je prikrita panika, izmišlja nova orodja za boj proti terorizmu. Najnovejše orodje je seveda genialna iznajdba strokovnjakov, skener, ki bo razgalil vsakega potnika pred vstopom v letalo, in če se ne najde sredstvo za posebno diskretnost, tudi njegove genitalije.
To je vsekakor velik praktični napredek v primerjavi s tem, da ameriški nacionalni center proti terorizmu razpolaga z imeni in opisi več kot pol milijona ljudi - dosežek, ki lahko, če bodo tako nadaljevali, pripelje do zgodovinske zmage, do preseganja dosežkov KGB te vrste. Kaj bo s pravili ženevske konvencije o človekovi pravici do zasebnosti? Nuja lahko spremeni seveda tudi pravila človekoljubnosti, ki so si jih dovolile generacije prejšnjih časov.
Morebiti se bodo skenerjem postavile po robu slavne osebnosti - celebrities -, ki naj bi jim tudi pregledovali vse do kože, torej intime. Stvari, ki bi bile še pred desetletjem vprašljive celo za manj demokratične vlade, naj bi se umaknile potrebi po goli varnosti. Gre za življenjski spopad med širšo svetovno civilizacijo in islamom. Ne, tega nismo rekli. Spopad z islamskimi skrajneži. Če islamske množice pri tem molčijo, ne moremo nič.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.