Grega Repovž

Grega Repovž

28. 1. 2010  |  Mladina 4  |  Uvodnik

Sredi burke

V senci odstopa ministra za okolje in prostor Karla Erjavca smo ta teden opazovali veliko bolj pretresljiv dogodek, ki je precej nazorneje pokazal resnost razmer v državi kot pa žajfnica, ki so jo v državnem zboru in predvsem na zaslonih risali slovenski politiki in novinarji. Razreševanje ministra namreč ni pokazalo samo tega, kje se je znašla slovenska politika, temveč tudi raven današnjega novinarstva. Vse skupaj je samo še neko komplotiranje, v katerem veselo sodelujejo novinarji in politiki. In večini sodelujočih je za vsebino in posledice dogodkov, besed in njihovo prezenco v javnosti popolnoma vseeno. Naj je videti le čim bolj burkaško, čim bolj trapasto in neumno, to se zdi cilj bebavih nastopov in bebavih poročil. A pustimo to sramoto, ki tudi sama ponazarja, kje smo se vsi skupaj znašli, za zdaj ob strani. Tudi ta nam kaže zadeve, a le znotraj dveh razmeroma grdo razsutih cehov. Oba že plačujeta ceno burkaštva, oba se tega ne zavedata, oba škodujeta vsem prebivalcem.
Veliko bolj pretresljiv je bil odnos obrtnikov do nastopa ministra za razvoj Mitje Gasparija, ki je na skupščini Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije predstavil osnutek slovenske izhodne strategije. Pa ne govorimo o tem, da bi morali obrtniki z odprtimi usti prisluhniti ministru in se z njim in s predlagano strategijo strinjati. Gre za preprosto zmožnost prisluhniti. Morda so bila novinarska poročila o dogodku pristranska, morda so bili (spet) izbrani le najbolj burkaški nastopi, a vendar je vtis, ki je ostal v javnosti, jasen: obrtniki so ministra zavrnili na celi črti, sploh mu niso bili pripravljeni prisluhniti, hoteli so pokazati le svoj bes. A pokazali so predvsem svojo nemoč. In tej nemoči, tej stiski, pa čeprav se kaže tako neustrezno, velja prisluhniti. Po deželi se počasi plazi obup, plačilni roki so vse daljši, rezerve so porabljene, krediti dragi in vse težje dosegljivi. In čeprav se je pred letom in morda še pred prelomom leta večini še zdelo, da bo krize zdaj zdaj konec, je vse večjemu delu prebivalstva vse bolj jasno, da se marsikje začenja resen boj za obstanek. Novinarjem in politikom obešenjaštva in slabega humorja seveda ni mogoče oprostiti, sicer neolikano in v urejenih razmerah za neko razvito državo nesprejemljivo vedenje do ministra pa je treba vzeti kot resen signal. Pri tem je morda najbolj žalostno, da je prav Gaspari, in bil je eden redkih, na to, da se bodo razmere letos resno zaostrile, ves čas opozarjal z enako mirnostjo in preudarnostjo. Takrat ga ni nihče jemal resno, zdaj se nanj jezijo in ga spet - res absurdno - ne jemljejo resno.
A to agonijsko in malce noro stanje ni značilno le za Slovenijo. Vsem po vrsti raven razprave in razprava sama uhajata iz rok, v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji ... Morda je temeljna razlika le v tem, da so naštete države tako velike, da v vseh obstaja še kakšen resen elektronski medij, ki zadeve spremlja z analitično resnobnostjo, v Sloveniji pa so prav mediji tisti, ki to agonijsko stanje kažejo le še bolj absurdno, k čemur, da ne bo dvoma, piskrček pridno pristavlja nič manj neresna politika. A kdor želi tej državi dobro, mora iz tega vlaka izstopiti, se od tega vedenja distancirati in zahtevati, da se resnost vrne. Kdor želi zabavati, naj se vključi v kakšen krožek, v popoldansko amatersko gledališče, lahko zabava svoje družinske člane in prijatelje. A naj tega ne počne v času svoje službe politika - takrat pričakujemo, da si bo plačo prislužil s profesionalnim vedenjem in ravnanjem. Kje so časi, ko so poslanci hodili na seje pripravljeni z resnimi in verodostojnimi podatki, ne pa z naborom šal in dovtipov!
A naj na koncu ponovimo: frustracije, ki so se pokazale ob Gasparijevem nastopu pred obrtniki, velja vzeti resno. Za zdaj jih politika predvsem podpihuje: del, opozicija, načrtno, saj si želi na tem graditi politični kapital. To je v času krize sicer potuhnjeno ravnanje. A te frustracije podpihuje tudi vlada, med ministri pa v velikem delu premier, ki se ne vede nič manj neresno. V teh časih si resen premier ne more privoščiti takšne burke v državnem zboru. V takšnih časih morajo imeti predsedniki vlad največjo možno avtoriteto. Ker jim morajo ljudje zaupati. Brez zaupanja namreč tudi najboljši sanacijski program ne more uspeti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.