Dežela afer
Afere so postale vsakdanji pojav, kot dež, megla in sneg
© Tomaž Lavrič
Afere so postale stalnica z redkimi presledki neafer. Zanimive so iz različnih razlogov: včasih so pomembne same po sebi; mediji jih ljubijo in večinoma mislijo, da brez njih ne morejo preživeti; so predmet politično-gospodarskih bojev, v tem okviru pa tudi spopadi posamičnih osebnosti, kar je še posebej privlačno (npr. ostri Zalar proti jekleni Brezigarjevi). Še eno posebnost imajo: dogajajo se močnim, bogatim in znanim - so torej ena redkih neprijetnih stvari, ki so navadnim ljudem prihranjene.
Koliko jih je, ni jasno. Malo, veliko, »normalno«? Mednarodnih primerjav ni, svojih afer pa nimamo niti preštetih, kaj šele analiziranih. Prevladuje vtis, da jih je veliko in vedno več. To si je mogoče razlagati na dva načina: da je naš slovenski univerzum čedalje bolj iztirjen in proizvaja čedalje več ekscesov, ki postanejo afere. Ali da ni lumparij in ekscesov nič več, vendar jih vedno več odkrivamo ali produciramo. Mogoče je tudi, da nekaj, kar je bilo prej sprejemljivo ali dopuščeno, postane zavrženo in preganjano. To velja na primer za t. i. tajkunstvo, to afero nadaljevanko.
Ena izmed značilnosti afer je, da jih je težko definirati. Na splošno lahko za afero označimo nekaj, kar krši zakone, standarde ali moralo, potem pa se okoli tega dvigne vik in krik. Toda pogosto je mejo med afero in neafero težko potegniti. Svež primer za to je znamenit Križaničev telefonat Mramorju.
Tudi ta težavnost definicije dopušča, da se lahko za afero razglasi skoraj vse. Afere si je torej mogoče tudi izmisliti, jih skonstruirati, napihniti do neba. Motive za to imajo politiki, ljudje iz gospodarstva, stranke ..., da odvrnejo pozornost od sebe, škodijo nasprotniku itd.
Močan sokreator afer smo mediji. Zlasti zanikrni, manj pošteni in politično blazni so nagnjeni k temu, da razglašajo afere kot po tekočem traku. S tem si olajšajo delo: ne preverjajo, ne raziskujejo, objavijo vse, kar jim pride pod roko, zlahka zapolnijo zaslon ali papir. Ali pa opravljajo politično poslanstvo. A ne samo to: z razglasitvijo tega ali onega za afero se vsaj v svojih očeh dvignejo nad dogajanje kot nekakšni pravični razsodniki, za nameček pa povečajo zanimanje bralcev, gledalcev, poslušalcev. Mediji igrajo pri aferah nepogrešljivo in pozitivno vlogo, a hkrati so soavtorji mračnih plati tega pojava.
Velika večina afer se nikoli dokončno ne razplete - doživi bodisi sodni epilog ali moralno ovrednotenje. Ta nedokončanost bolj kot o hibah policije in sodstva govori o izmuzljivi, raztegljivi naravi afer, pa tudi o zmedenem ali ravnodušnem javnem mnenju.
Kljub temu mnoge afere pustijo za sabo tako ali drugačno sled. Nekatere nesrečneže ugonobi ena sama napaka, od drugih se vse odbije, tudi če bi morali biti od svojih grehov že grbasti.
Taki teflonski politiki so npr. Jelinčič, Erjavec in Janša, njihovo občutljivo nasprotje pa Golobič. Prve tri so mnogokrat zalotili pri lažeh ali nedopustnem početju (Janša je med drugim zavijal vrat medijem), vendar nekako uspevajo naprej. Golobič se je »samo« zlagal, ne da bi kršil kak zakon, toda javnost ga je ostro kaznovala. Za svoje privržence je bil nekakšen guru, pomanjšani slovenski Obama, ki je zbujal velika pričakovanja, pridigal o novi politiki, potem pa razočaral (v zvezi z NLB je očitno izgubil živce). Janša takih upov ni zbujal in si lahko na tej podlagi očitno privošči več. Po svoje se splača biti na nič kaj prida glasu.
Jasnega pravila ni, toda nekaj je očitno: bolj ko se kdo razglaša za moralnega in poštenega, bolj jih dobi po glavi, če ga zalotijo s spuščenimi hlačami. Na splošno bi lahko rekli, da so afere, ki protagoniste razgalijo kot ljudi, ki ravnajo nemoralno, pa čeprav pri tem ne kršijo zakona, za udeležence vsaj tako ali pa celo bolj nevarne kot afere, kjer so zakoni očitno kršeni. To lahko vodi do zanimivih razmišljanj.
Življenje afer je pisano in nepredvidljivo. Nekatere pridejo na dan same od sebe (večinoma zaradi globokih grl na različnih področjih), nekatere so sproducirane, napihnjene ali izmišljene. Postale so vsakdanji pojav, kot dež, megla in sneg v tem zimskem času.
Večinoma ugasnejo in utonejo v pozabo. Nekatere se čez čas prebudijo, ker se spremeni kontekst, ker se odkrijejo nova dejstva ali ker ima kdo v zvezi s tem interes. V politiki so postale pomemben del strankarske strategije (zlasti za SDS). Široko razširjeno je mnenje, da imajo stranke na zalogi različne afere, ki jih ob pravem času potegnejo na dan, da škodujejo nasprotnikom. To drži ali pa tudi ne. Volitev tako doslej ni nihče izgubljal, čeprav SDS trdi, da se ji je prav to zgodilo s Patrio. Prav tako je načeloma mogoče, da uničujoči dokazi sicer obstajajo, a so neuporabni, ker bi, če bi prišli na dan, pogubili obe strani. To naj bi veljalo za orožarsko afero.
Tako razmišljanje pa je lahko v marsičem že del paranoje, ki nastaja pod vplivom teorij zarote. S tem pridemo do učinkov afer.
Najbrž še nobena ni odločilno spremenila splošnega toka dogajanja na Slovenskem. Za vse skupaj, za fenomen afer, pa je mogoče reči, da delajo hudo škodo.
Tako je zato, ker jih razglašajo tako zlahka, ker so postale tako vsakdanje in ker praviloma ostajajo nerazčiščene. Zato ne delujejo katarzično, ampak, nasprotno, zastrupljajo ozračje. Poplava pravih, napihnjenih in dozdevnih afer afere oziroma ekscese relativizira, vsi dobivajo podobno težo. Prag javnega ogorčenja zaradi afer, kakršnihkoli že, se zato znižuje, nastaja ravnodušnost, ki pa se meša s histerijo. Zaupanje v pravnost in institucije upada. Ta čudna mešanica odnosa do afer se napaja iz splošnega družbenega razpoloženja in nanj povratno vpliva. To ozračje pa je na splošno zmedeno - ravnodušno in preobčutljivo, negotovo in jezno, nejeverno in lahkoverno ter polno še drugih odtenkov.
Nekateri zato iz javnega življenja izstopijo, se zanj nehajo zanimati. Drugi visijo na aferaštvu in spremnih pojavih čedalje bolj strastno in s svojimi čustvi sledijo spirali zaostrovanja, ki jo logika tega pojava nujno vsebuje. Kdor izstopi, navadno več ne voli. Kdor ostane notri, gleda na vse vedno bolj črno-belo in je vedno bolj jezen na »one zgoraj« in pogosto tudi na demokracijo. Tako afere, čeprav so stvar elit, delujejo tudi navzdol. Če si lahko malopridnosti privoščijo tisti zgoraj, zakaj si jih ne bi tudi mi spodaj?
Zmedeno dojemanje zmedenega sveta afer je resen problem. Ob tem počasi nastaja občutek, da drugačno javno življenje in drugačno družbeno ozračje sploh nista mogoča. In tako ozračje dopušča, da Lahovo (tajkun Šrotovega kova) seljenje sumljivega bogastva v tujino morda sploh ne postane afera.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.