Žvižgač in dolg obraz
So ljudje, ki jim gre vse na živce in jih vse jezi. Manj spretni vozniki. Počasni pešci. Restavracije, ki nimajo prav tiste jedi, ki so si jo zamislili. Polita skodelica. Šefi itak. To so sitni ljudje, ki podarjenemu konju gledajo v zobe. Za vse so krivi drugi, vsi so proti njim. Kot je nekoč o frustracijah svojega naroda dejal neki novinar Vremena (ime je spominu ušlo): »Srbi smo prepričani, da nas vsi jebejo. Jebe nas Amerika, jebe nas Rusija, jebe nas vlada, jebe nas familija, jebe nas kelner, jebe nas žena, vsi po vrsti.« Človek bi si celo mislil, da je tem ljudem lahko: ko ležejo spat, sami niso za nič krivi, vse njihove tegobe so posledica zlobe, nesposobnosti in hudobije nekih drugih.
Zakaj bi kot nezadovoljen narod izpostavljali Srbe in se zadovoljno nasmihali njihovemu negativizmu? Mar je v Sloveniji res drugače? Mar smo Slovenci res drugačni? Slovenija je polna sitnih, malenkostnih ljudi, pikolovcev, ki dan zapravijo iščoč novo jezo in jezico. Mar ni to naš nacionalni karakter? Mar ne bi bilo bolj prav, če bi Slovence opisovali kot tiste sitnobne ljudi, mračnih in v tla usmerjenih pogledov, namesto z zapisi o pridnosti in neizmerni delavnosti? Da ni celo ta naša delavnost le posledica našega glasnega govorjenja o lastnem delu in izpostavljanja vseh drugih, domnevno nesposobnih? Kdo je čuden: tisti, ki se smehlja in žvižga po ulici, ali resen dolg obraz s temnim oblakom težkih misli? Žvižgač je čuden, žvižgač. Malo čez les, kajne?
Nikogar ne cenimo in nikogar nismo pripravljeni postaviti na piedestal in reči: ta je pa res naš ponos. Nikogar ne cenimo. V Slavoja Žižka se radi zaletavajo poklicani in nepoklicani. Poklicani ves čas sejejo dvom o njegovi cenjenosti v tujini, ni jim pod častjo zlorabiti njegovih v času in kontekstu izrečenih misli (pri čemer prav z zlorabo Žižkovih misli poskušajo promovirati sebe), nepoklicani pa ga hitro razglasijo za čudnega. Malo čez les ... Tako delamo z zdravniki, direktorji, politiki, novinarji, inšpektorji, sodniki, tožilci ... Temu narodu, poklicanim in nepoklicanim, nihče ne seže do piščali.
Nič ne sme zmotiti ritualov in rutin tega naroda: pri čemer bodo vsi po vrsti hiteli zagotavljati, kako zelo jih motijo prav rituali in rutine. Tudi zato pri večini kriza še ni prišla v zavest kot nekaj, kar je doletelo ta svet in z njim to deželo, ampak se ves čas iščejo otipljivi in oprijemljivi krivci za nenadno destabilizacijo našega utečenega in rutiniranega življenja. Krivca morajo imeti menedžerji, vlado. Njo čakajo, njo grajajo. Tudi zaposleni imajo krivca. Direktorje in lastnike, pa seveda vlado. A vsaka sprememba, vsaka pobuda, ki bi posegla v dosedanje rutine, je hkrati pričakana na nož. Narod zahteva spremembe, ki bodo učinkovale tako, da se nič ne bo spremenilo. Od vlade se pričakujejo reforme, ki bodo stvari uredile (ko bi bilo res vse tako odvisno od vlade), a hkrati te reforme ne smejo spremeniti ničesar. Vse mora ostati enako. V primestnem zaselku Ljubljane so se dolga leta borili, da bi dobili avtobusno povezavo z mestom. In ko se je možnost končno pokazala, se je vnel spor: kje bo avtobus stal, kje bo speljeval, ali bo čakal, kakšen hrup bo povzročal, ali mora res tako zgodaj pripeljati prvi, zakaj šele tako pozno pride prvi ... Saj ne, da vsa ta vprašanja niso legitimna. A kažejo prav na opisani paradoks: vsi so za spremembe, a te spremembe ne smejo na nikogar vplivati. Množica sfer je pričakala novo vlado s pričakovanjem, da bo prinesla liberalne in socialne spremembe: od sveta filma, RTV Slovenije, raziskovalne sfere do zdravstva. A vsaka resna sprememba vedno poseže v vse pore sistemov. V trenutku, ko se je pokazalo, da se sedanja razmerja lahko spremenijo, je vse obstalo. Velikokrat resda upravičeno, ker so bile spremembe nedomišljene. A mnogokrat ne zaradi nedomišljenosti sprememb, ampak sprememb kot takih.
In tako smo danes v razmerah, kjer je postal vsak, ki ga lahko očrnimo, javnost in mediji, vsaka oseba, ki morda sploh nima nobene zveze s kriznim stanjem, ventil za frustracije, ki jih povzroča kriza, pri čemer je ta narod v izhodišču vztrajen iskalec nekih tretjih krivcev za lastne težave. In tako nam uspeva zamujati priložnost za priložnostjo. Namesto da bi se danes vsi think tanki v državi ukvarjali s tem, da bo v tem letu danega na trg več milijard evrov premoženja. Se zdi nepomembno, neatraktivno? V tem letu bo namreč zato prešlo v tuje roke ogromno premoženja (podjetij in deležev družb), ker v Sloveniji tega denarja preprosto nima nihče, sedanji lastniki pa ga zaradi dolgov ne bodo mogli obdržati. A to ne bo le spremenilo lastniške strukture Slovenije, ampak bo v roke drugih dejansko preneslo odločanje o tem, kaj bo ta družba razvijala in v kaj se bo razvijala. Če se ne bi ukvarjali s populističnimi zgodbami (vsi namreč, od vlade do zadnjega prebivalca), bi lahko vzeli neprimerno bolj resno opozorila, da se začenjajo gradbena podjetja sesuvati sama vase. Pri čemer ne gre za vprašanje cene stanovanj, ki da naj bi padle zaradi tega - absurdno se vsakič poudarja le to -, ampak gre za vprašanje celotnega gradbenega sektorja, v katerem dela veliko ljudi. Ne gre za Vegrad in njegove zaposlene, ampak tudi za množico kooperantov in podizvajalcev. Kot domine bodo padali.
Vsi vodilni misleci sveta, vključno z našim Žižkom, ves čas opozarjajo, da je zdaj čas za nove ideje, nova razmišljanja, drugačno družbo. Da se je treba ukvarjati s tem, z iskanjem novih konceptov. Z iskanjem krivcev, napihovanjem domnevne anomalnosti družbe in kopičenjem jeze se ne bo nič rešilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.