Obrzdati konje
Emocije je mogoče ponarediti, dejanja pa komajda
© Tomaž Lavrič
Demokracija je tudi stvar čustev. Če političnega čustvovanja državljanov ne integriramo v demokracijo, je stvar že izgubljena. Na čustvih ne smejo jahati samo levi in desni populisti, je nekoč rekel modri, lani umrli poljski zgodovinar in politik Bronislaw Geremek.
To nedvomno drži, vendar se zdi, da lahko tudi v Sloveniji vedno bolj govorimo o pretiranem vnašanju čustev v politiko, o njeni naraščajoči emocionalizaciji. Čeprav so politiki in volivci seveda tudi čustveni in je tak tudi njihov medsebojni odnos, se predpostavlja, da so pretežno racionalna bitja. To je pogoj za urejeno družbo.
Delež čustvenega in racionalnega je različen, težko preverljiv, se spreminja od politike do politike in tudi pri istih političnih ljudeh. Uspevajo lahko zelo različni tipi - hladni, goreči, mrki, prekipevajoči.
Čustvenost političnih zadev je odvisna tudi od teme; če odmislimo ad hoc najbolj goreče zadeve, se največ čustev veže na socialna in narodna vprašanja. Iz njih se v skrajnem primeru rojevajo revolucije in vojne.
Slovenska politika se zdi v svojem javnem nastopanju dokaj zadržana. To je verjetno povezano z razmeroma zapetim nacionalnim značajem - Italijani ne bomo nikoli. Nekoliko pa morda tudi s tem, da so ji dali ton trije v zadnjih dveh desetletjih najvidnejši politiki (Kučan, Drnovšek, Janša), zgled suhih, ne pa razčustvovanih politikov.
Politika je po osamosvojitvi veljala za resnejšo, tehtnejšo stvar kot danes. Zdaj je bolj sproščena, a tudi bolj napadalna in vulgarna. Artikuliranega, bolj obvladanega in včasih torej tudi igrano čustvenega nastopanja se je naučila zlagoma; sprva je bila štorasta, a najbrž bolj iskrena in večjega zaupanja vredna. Zdaj je včasih težko ugotoviti, koliko avtentičnosti je v Grimsovi hladni zlobi, Jelinčičevem surovo-komičnem izzivanju ali Pahorjevi teatralnosti (če že ne morem iz te kože, zakaj ne bi tega še poudaril in napravil za svojo značilnost; nekaj patosa ni nikoli odveč).
V družbi tečejo različni procesi; zasebnost (čustva) se prej razkriva kot skriva, populizem in individualizacija, se pravi stopanje jaza v ospredje, se stopnjujeta. Vse to vdira tudi v politiko. Če pogledamo posamične politike, pa se pred nami odpre pravi panoptikum.
Pučnika je tudi navzven očitno gnala (politična) strast, a jo je nadzoroval. Prepustil se ji je (in postal zadrto antilevičarski) šele, potem ko ni imel več vpliva. Prej se je v skupnem interesu samo-omejeval. Taka drža si zasluži spoštovanje.
Jelinčič, zgodnji izumitelj slovenskega populizma, sistematično jaha na nacionalizmu. Na površju se ob naraščajoči konkurenci populistov drži tudi tako, da grobo retoriko stopnjuje (vse do nedavnih telet v parlamentu). Z njo doseže samo preprostejše ali bolj zanorjene ljudi, vendar se je prerinil visoko med strankami.
Drnovšek je bil, kot rečeno, prototip suhega, dolgočasno delujočega politika - razen v redkih trenutkih svojega predsednikovanja (dramatičen, mučen prepir z Ambrušani). Nikoli ni zbujal ali pričakoval velikih čustev, zbujal pa je zaupanje. Da si ga pridobiš, seveda potrebuješ tudi čas.
Kučan je zasebno radoživost skrival za uradno zadržanostjo, verjetno zaradi navad iz prejšnjega režima in iz prepričanja, da politike in čustev vsaj navzven ne gre mešati. Sedanji predsednik je drugačen; ostaja resen, a zna kazati čustva, izjemoma tudi pretirano (epizoda z nogometaši). Patriotizem in nacionalni interes, dve s čustvi praviloma tesno povezani stvari, sta z njim dobila domovinsko pravico v visoki (levi) politiki.
Janša je zanimiv primer: poudarjeno igra na čustva, sam pa javno nastopa z obrazom pokeraša in leseno govorico telesa. Če hoče izjemoma biti zanosen, postane smešen. Je nekakšen zakrinkan populist, če si pod tem pojmom predstavljamo tipe a la Jelinčič. Pomembno je, kar govori in počne; praviloma igra na slaba čustva in zdajšnji časi mu gredo na roko. Izrazito mu ležijo negativne kampanje. Tudi če ga pošteno lomi, mu v glavnem uspeva obdržati videz tehtnosti.
Pahor se je hotel vzpostaviti kot antijanša - čustven, odprt, sodelovalen, optimizem budeč. Namera mu je deloma uspela, scela pa ni dovolj voditeljski. Povsem formiran politik morda še ni. Njegova čustvenost marsikoga draži, manjkata mu nekakšna trajna resnoba in doslednost v besedah in dejanjih. To je za politike nasploh največja težava: čustva je mogoče ponarediti, dejanja pa komajda.
Normalno, deloma celo nujno politično čustvenost in populistično razčustvovanost loči tenka meja. Pretirana čustvenost se lahko hitro obrne proti politiku, odsotnost čustev ga kaže kot neobčutljiv stroj. Če hoče biti poudarjena čustvenost prepričljiva, mora izžarevati živo zanimanje, kar strast za javne zadeve. Brez tega se zdi izumetničena.
Naša politična desnica nastopa na splošno bolj čustveno kot levica. To je povezano z njenim večjim populizmom, z manjšo kompetentnostjo (manj ko imaš povedati, bolj moraš igrati na čustva) in s tem, da veliko časa preživi v opoziciji, kjer pač moraš bolj ropotati in se razvnemati. Usoda stare LDS pa daje prav Geremeku: v marsičem jo je pokopal tehnokratski hlad, neposluh za patriotizem itd.
Prevladujoče čutenje v Sloveniji je, podobno kot v večini Evrope, še naprej socialdemokratsko. Toda socialno državo že dolgo izriva neoliberalizem, zdaj je tu še kriza. Politika je v novi ekonomski, socialni in tudi čustveni situaciji dokaj izgubljena. Desnica je tačas v varni opoziciji, vladajoča levica pa je razpeta med posvojenimi dogmami neoliberalizma, pritiskom objektivnih tegob in vedno močnejšimi zahtevami po družbeni pravičnosti. Prepričljivejša hoče postati tudi z večjo emocionalizacijo. Pahor je svojevrstna reakcija levice na mešanico opisanih težav.
Dobra politika je angažirana, zavzeta, včasih celo strastna - in to lahko pokaže tudi s čustvi. Dobra politika ni cinično hladna, mrtvo ravnodušna, amoralna. Toda vsaka pretirana emocionalizacija politike je škodljiva, ker izrinja resen pogovor o vsebinah, alternativah, vrednotah, zatira razum in distanco (tudi do samega sebe). Pretirana razčustvovanost politike se hkrati prenaša na javnost, jo razvnema in od tam deluje nazaj; ustvari se čustvena spirala navzgor.
To se zdaj dogaja pri nas; emocionalizacija politike se druži z naraščajočo histerizacijo celotne družbe. To je slaba zmes. Zanjo so krivi sunki krize, šibka avtoriteta vlade, Janševa cinična politika destabilizacije, hlastavi mediji (nacionalki se je v zadevi Baričevič prav bledlo), nemirni in negotovi časi brez jasne perspektive. Bolj ko so taki, mikavneje je očitno igrati na čustva, strahove, frustracije, adrenalin. Vsi bolj ali manj podlegamo tej skušnjavi, po svoje naravni, a toliko bolj potrebni racionalnega nadzora.
V splošnem bi bilo dobro obrzdati konje. Čustvena vehemenca lahko hitro postane nevarna. Racionalnih argumentov ne moreš stopnjevati v neskončnost, (slaba) čustva pa lahko napenjaš in napenjaš. To vodi v kolektivno norost, v družbo bulmastifov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.