Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Kolumna

Najboljši, ki ga imamo

Ko velik in preprost stavek pravzaprav dokazuje nasprotno od tistega, kar pomenijo besede same zase

Moralo bi biti naravno in popolnoma sprejemljivo, če kdo hoče biti najboljši ali pa če ljudje okoli njega, vsa združba, narod tako želi in to ob vsaki priložnosti glasno poudarja. Vendar je to nevarno v časih, ki so hudi, kot so današnji. Lahko pripelje skupnost tudi nad prepad, v katerega utegne strmoglaviti in pasti v nepomembnost.
Spomnil sem se slavnega, v tisti deželi, stavka politika, ki je bil zelo spoštovan in je v vladah in svoji stranki vedno zavzemal - drugo mesto. Nikoli tretjega, pa tudi nikoli prvega. Bil je to politik v vladi Harolda Macmillana, politika in založnika, zelo spoštovanega pred pol stoletja, preden ga je pahnila s položaja neumna afera obrambnega ministra, ki je delil naklonjenost kurtizane s sovjetskim vojaškim atašejem.
Politik, pisal se je Butler, je nekoč volivcem predstavil svojega šefa, predsednika vlade, s stavkom: »Najboljši premier, ki ga imamo.« Stavka ni težko točno prevesti. Besedo za besedo. In vendar prevodi nekako ne ujamejo smisla, ki ga skriva stavek v angleščini. V teh nekaj besed sta stisnjena tudi ironija in sarkazem. Pomeni, poleg enostavnega dejstva, tudi to, da narod pač nima nič boljšega, pa tudi to, da so sposobnosti imenovanega nekoliko smešne in omejene. Lahko bi ugotovili, da je povzdigovanje takega gospoda nekoliko vprašljivo in nikamor ne pelje. Skratka, velik in preprost stavek pravzaprav dokazuje nasprotno od tistega, kar pomenijo besede same zase.
Potreben je, za takšne finese, človek, ki jih zna uporabiti pravi trenutek. Pomeni tudi, da so povedane nekemu narodu. V tem primeru tistemu, ki je nekoč dal svetu Shakespearja. Takšnih stavkov ne moremo izgovarjati brez nevarnosti, da bi pomenili kaj več od tistega, kar dobesedno pomenijo. Pogosto pomenijo marsikaj več, kot bi povedali sami zase!
Neverjetna je lahkota, s katero gledamo v prihodnost. Na eni in drugi strani barikade, ki deli sile na oblasti in sile v opoziciji, se temu ali onemu utrga stavek o tem, kako bomo veliki, točneje med najboljšimi v Evropi (kar je še včeraj pomenilo tudi na svetu). Še desetletje, pa bomo tam, med najboljšimi. To povemo mimogrede s stavki, ki nimajo tistega skritega, možnega, a ne tudi jasno izraženega drugega smisla, ki uniči prvega, neposrednega.
Hočemo biti med najboljšimi in, kljub dejstvom, ki pomenijo vse kaj drugega, tudi bomo. Tako se sliši z vladajoče, pa tudi z opozicijske strani, vedno seveda z razumljivo domnevo, da ljudje to pričakujejo pač samo s tiste strani, ki to omenja. Po takšnih stavkih nastane premor. Za razmislek? Ali bo tisti, ki je pravkar kaj povzdigoval, po premisleku dodal, da je to sicer mogoče, toda ne popolnoma vnaprej potrjeno. Lahko je seveda, da bi se to zgodilo, treba podpirati neko stranko, skupino, voditelja. Tistega voditelja, ki je najboljši, kot je rekel Anglež.
Hočemo vse ali nič, torej to vsekakor mora biti vse. Smo sicer v krizi, toda naj nas pogledajo po desetih letih! Zakaj naj takrat ne bi bili med prvimi, če tako hočemo! Zakaj bi za to bili vnaprej potrebni empirični dokazi. Beseda je volja. Volje pa imamo, ko kaj takega rečemo, vsaj tisti trenutek, in takih trenutkov je pri nas veliko.
Živimo v času, ko marsikatera osebnost v zunanjem svetu lahko ponazori tudi drugačno pot, ki je vedno vijugasta. Poglejmo, s kakšno vztrajnostjo se mora vnaprej oboževani sedanji ameriški predsednik otepati svoje politične usode, ki njegovo priljubljenost kar čez noč s sedemdeset odstotkov zniža pod polovico. Poglejmo Angelo Merkel. Povzdigovana kot najboljša evropska državnica pred zadnjimi volitvami, dokler je bila na čelu težko pojmljive koalicije levih in srednjih, je po volitvah, ko je zmagala skupaj z manjšo neoliberalno stranko, skorajda obmolknila in se vrnila v vrste manj prepričljivih navadnih evropskih politikov.
Med Zapatere, Sarkozyje, Papandreuje, med navadne evropske politike, ki se ta trenutek bleščijo in naslednji potemnijo. Tudi drugi v Evropi hočejo veliko in dosegajo veliko manj ali pa nič, ko pridejo naslednje volitve. Ali je Sarkozy najboljši državnik, ki ga imajo Francozi? En sam trenutek je videti tako ali je bilo videti tako. Naslednji trenutek je res samo »tisti, ki ga imamo« ...
Potem pač postane le še nova žrtev splošne manije nepredvidevanja, ki razsaja po svetu. Tako kot je bilo tudi z velikimi sistemi, s komunizmom, ki ga morajo Kitajci šele pokopati, ali kapitalizmom, o prihodnosti katerega se ne sliši veliko, čeprav z injekcijami davkoplačevalskega denarja še počasi leze iz globoke krize. Za koliko časa?
Da, manije nepredvidevanja. Kdo je predvidel grški fiasko? Kdo je, šele potem ko se je začel, nenadoma odkril, da se jutri, ne, morda še danes, utegne kaj podobnega zgoditi v Španiji in na Portugalskem? Morebiti jutri lahko celo v Berlusconijevi Italiji. In kdo je pred ameriškim nobelovcem Krugmanom govoril, da je bil evro v Evropi uveden prehitro, ob napačnem času, v državah, ki bi lažje prebolele krizo, če bi vsaka imela svojo valuto in jo prilagajala potrebam in okoliščinam.
Nisem ekonomist, daleč od tega, vendar se mi zdi tako, pri sebi, zanimivo, da sem obžaloval zamenjavo tolarja. Govoril sem si: ali ni zanimivo, da smo imeli stabilno valuto, zakaj bi se ji odpovedali. Evro, kaj vemo o njem in o tem, kakšen bo v tej Evropi, ki nikoli ni popolnoma enotna, ker ima vsak pač drugačno zgodovino. Sodil sem po instinktu, v nasprotju z vsemi uradnimi razlagami. Ali se človek moti, če mu instinkt nekaj govori?
Ali smo resno razmislili, ko smo priznali Kosovo, neodvisno državico, kjer je polovica mladih ljudi brezposelnih? Ali smo predvidevali, da bodo talibani, osem let po tem, ko so bili poraženi, delali takšne preglavice Američanom? Pomislite, Američanom!
Ali smo mislili, da bomo zbežali z Balkana, samo da bi nam zdaj govorili, kako se moramo z njim ukvarjati, ker smo za to specialisti? Ali smo in ali nam je takšna vloga všeč? In ali res veliko vemo o Balkanu?
Vrnimo se na začetek. Hočemo ogromno, a bomo morali paziti, da ne bomo nič. Vse naokoli padajo veličine. Hočemo veliko v času, ki ni veliko. Bolje bi bilo, če o sebi tudi v trenutku norosti ne bi mislili resno, ko pravimo, da bomo, že kmalu, prišli med najboljše. Kdo so najboljši?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.