Ferrari v Splitu
Primer Splita je neizpodbiten dokaz, da demokracija dejansko pomeni ultimativno vladavino večine
Željko Kerum, splitski župan, ki lahko svoj ferrari parkira kjerkoli
© dnevnik.hr
Ko sem bila pred nekaj meseci v Ljubljani, sem opazila, kako so tam skrbno, očitno pod budnim nadzorom konservatorjev in stroke, urejali mestno središče. Poleg obnove fasad je name največji vtis naredilo urejanje ozkih uličic, s katerih so odstranjevali granitne kocke in jih znova nameščali, da bi ohranili čar preteklosti na teh ulicah in trgih, zaradi katerih je Ljubljana videti kot urejeno srednje-evropsko mesto.
Seveda ne vem, kaj vse imajo sicer Ljubljančani pripomniti, kar zadeva njihovega župana, čeprav kaj gotovo imajo, drugače od Splitčanov, ki so, tako se zdi, preprosto navdušeni nad svojim županom. To je Željko Kerum, trgovec s svinjskimi polovicami. Hrvaško so preplavile njegove trgovine, je lastnik cele vrste stavb, poslovnih prostorov, hotelov, pred kratkim pa so se mu izpolnile otroške sanje in je postal še lastnik Splita, saj je tako hotelo precej meščanov. Ker pa je bil Kerum vzgojen in je odraščal v vasi v bližini Splita v tradicionalni, revni družini, pozneje pa je doživljal vse tegobe, ki jih človek pač doživi v velikem mestu, zaradi česar ga seveda sovraži, je vedel, da lahko zaupa samo svoji družini. Zato je vse, tako res prav demokratično vse funkcije v mestni upravi razdelil med člane svoje ožje in širše družine, pa tudi med prijatelje, botre ...
Že takoj na začetku je spregledal in prezrl novinarje in jim sporočil, da jim nima kaj pojasnjevati v zvezi s svojim delom, tiste, ki so nekoliko dlje vztrajali v prizadevanjih, da bi mu pojasnili demokratično proceduro, pa je ozmerjal in vrgel iz pisarne. Vsekakor zelo poseben tip in brez dvoma bo pomembno prispeval k utemeljitvi stare teze o tem, da je Split najbolj noro mesto na svetu.
Kajti resnično bi se tudi pri najboljši volji težko spomnili, da bi v teh krajih, kjer je mogoče resnično vse, na čelu kakega mesta že bil človek, kakršen je Željko Kerum. Komajda je sposoben izgovoriti podredje, najverjetneje v življenju ni prebral kaj dosti več od številk, s katerimi je zapisan saldo njegovega kramarskega kraljestva, videti je kot junak iz kake slabe risanke, v poznih nočnih urah po zakotnih kafičih fizično obračunava z drugače mislečimi, vseeno pa je car v svojem malem mistu.
In prav Kerumova pojavitev v Splitu je dokaz globokih družbenih sprememb v tem mestu, kajti človek, ki bi ga, o tem ni nikakršnega dvoma, še pred slabimi dvajsetimi leti v mestu pod Marjanom imeli za norca, za lokalnega burkeža, ki bi bil predmet vsesplošnega posmeha, ker spominja na osebe iz kronike Malega mista pisca Miljenka Smoje, je danes spoštovan prvi meščan.
Hkrati je tudi Split s Kerumom dosanjal svoje sanje, saj mesto zdaj upravlja nekdo čisto »tak kot mi«, torej nerazumen marginalec, zbujajoč posmeh ob vsaki pojavitvi, vendar hkrati arogantno odločen pri udejanjanju svojih namer. Te pa so vse po vrsti terminatorske, če govorimo o mestnih interesih. Zato Split niti od daleč ni podoben Ljubljani, ne le da nihče ne ureja njegovega očarljivega zgodovinskega središča z največjo skrbjo za podrobnosti, Kerum niti ne ve, kdo so konservatorji ali kdaj je nastala Dioklecijanova palača. Resda je slišal, da je v Splitu gledališče, a bi bilo bolje, če ne bi, ker te dni ta ustanova išče novega intendanta ...
Zato se je odločil, da bo ta pomembni položaj ponudil nekemu pevcu zabavne glasbe, ko pa je to pricurljalo do tistega manjšega dela zgrožene javnosti, je Kerum predlog umaknil in svojo odločitev obrazložil z besedami, da bi bilo za Tonyja Cetinskega, omenjenega pevca, imenovanje na položaj intendanta splitskega teatra degradirajoče! Prav res, kdo bi si želel položaja šefa neke kulturne ustanove z bednimi prejemki namesto kulturnega poslanstva in pripadajočega zaslužka pevca šlagerjev.
Ker pa je Split ohromljen zaradi brezposelnosti in tone v otopelost zaradi vse večje revščine in bivanjske negotovosti, je tudi Kerumova populistična norost vse večja in vse bolj razdiralna, tako da tudi tistih nekaj nasprotnikov kerumizma počasi že ostaja brez sape.
Kajti celo na upravičeno vprašanje - ne to, zakaj splitske ulice niso podobne ljubljanskim, ampak to, zakaj so v res katastrofalnem stanju - neke mestne svetnice je Kerum povsem resno odgovoril: »Lahko si mislite, kako je šele meni, ko se moram po teh luknjah voziti s ferrarijem, veliko na slabšem sem od vas!«
Da, splitski župan se vozi s ferrarijem in ni mu lahko po vseh teh luknjah. Zdaj pa se neodvisni opazovalci »primera Kerum«, sociologi, psihologi, analitiki ... trudijo z odkrivanjem pomena takšne izjave. Cinizem? Aroganca? Ali gre za navadnega bedaka, ki v resnici še sam ne ve, kaj govori?
Ali pa, verjetneje, je kriva zakonska ureditev, ki brez vsakršnih pogojev in pravil omogoča neposredno izvolitev vodilnega človeka v mestu, tega pa, to je samo po sebi umevno, meščani izberejo po načelu gliha vkup štriha. Tako so Splitčani izvolili trgovca, ki je v devetdesetih letih obogatel, ker je, tako pravijo, dobro sodeloval s cerkvijo in z državo, polinteligenta, kakršen se lahko samo v državi s sumljivo zakonodajo čez noč iz malega primestnega trgovčiča prelevi v lastnika številnih hotelov, jaht, ferrarijev ... in končno lastnika kar vsega mesta. S katerega viri, od Hajduka do mestnih zemljišč, potem razpolaga, kakor da bi bili njegova last.
Primer Splita je torej res neizpodbiten dokaz, da demokracija dejansko pomeni ultimativno vladavino večine. Ta pa za župana izvoli kopijo svoje podobe. Arogantnega in nepismenega primitivca. Zato je tudi vprašanje, ali si Split Keruma zasluži, v resnici popolnoma retorično. In popolnoma odveč, kajti Kerum je malomeščanski fašist in burkač (ki, kot sam pravi, »hčerki ne bi nikoli dovolil, da se poroči s Srbom«), kakršni fašisti praviloma so, vendar naš lasten. Izbran po volji meščanstva. Tole meščanstvo je seveda treba brati v narekovajih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.