Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

11. 3. 2010  |  Mladina 10  |  Kolumna

Nepoštenost in poštenost

Narode je nemogoče ali pa vsaj zelo težko ocenjevati v množini, kot celote ali pa vsaj gmote večjih skupin. Dobro razmislimo, pa bomo videli, da o njih sodimo iz osebnih izkušenj.

Nekako splošno sprejeto je, da so Danci ne le razumno uredili državo, marveč tudi poskrbeli, da se noben državljan ne počuti izgubljenega. Za vsakega se najde humana rešitev. Ne bomo preverjali. Predstava drži. Prav tako je pred dvajsetimi leti veljala predstava, da je tisto južno od nas najbolje imenovati balkanska krčma. Spominjam se uglednega filozofa, ki je v nekem takratnem članku izraz balkanska krčma - iz katere smo zbežali - uporabil štirikrat. Ponavljanje je neprekosljiv način, da se neka predstava utrdi, ne da bi se o njej posebej razmišljalo.
Predstava je močno načeta zdaj, ko smo naenkrat na visoki politični ravni sklenili, da stopimo v nič manj in nič več kot »personalno unijo SHS«. Morali smo se spomniti, kdaj in zakaj so se te tri začetnice nekoč uvajale. Kako davno je bilo in kako nesprejemljivo je kmalu postalo. Ne mislim pri tem na kralja Aleksandra. Oznaka je postala nemogoča tudi zato, ker v njej niso bili zastopani ne Makedonci ne Bošnjaki in še marsikdo drug ne.
Po vseh razburjenjih pa se nam sedaj ne dviguje prah, če kdo kaj takega predlaga kar tako, brez debate in, mislim, tudi brez nevarnosti, da bi se več ljudi obregnilo ob to. Čeprav na primer opozicija burno napada neko odlikovanje samo zato, ker gre za upokojenega ugledneža nekega zavrnjenega režima. Pa bi ta oseba dvignila veliko manj prahu, denimo, v ZDA. Ali je nagrajenec državljan, bi vprašali Američani. Če je, ali tečejo proti njemu kaki sodni postopki ali so mu bile izrečene kazni? Ne, pravite, da niso? Kje je potem težava, gospoda?
Balkanska krčma! Kako močno je pred dvajsetimi leti odzvanjal ta zaničljivi izraz, s katerim smo brez dolgotrajnejšega dokazovanja potrdili naš položaj evropske dežele, ki nima nič skupnega s krčmo, tako kot po mnenju najradikalnejših politikov severne Italije ta nima nič skupnega z južno Italijo, da Sicilije sploh ne omenjamo!
Živel sem v tisti krčmi kar precej časa in pisal za časopis, ki se je sicer imenoval Politika, je pa med ljudmi veljal kratko malo za »novine«. Poznal sem tam veliko ljudi, ki so sicer vedeli, da sem Slovenec, ampak sem veljal kratko malo za »našega«, katerega priimek morajo vendarle pisati z napačnim Č. Poskušam si predstavljati posebnosti, ki bi utemeljile filozofovo zaničevanje. Ni preprosto.
Narode je nemogoče ali pa vsaj zelo težko ocenjevati v množini, kot celote ali pa vsaj gmote večjih skupin. Dobro razmislimo, pa bomo videli, da o njih sodimo iz osebnih izkušenj, iz posameznih srečanj, ki niso pozabljena, iz sklepov, ki so nastali zaradi znancev. Moje mnenje o Srbih, mislim, je nastalo na podlagi prijateljevanja s Kosto. Bil je novinar, že davno ga ni več. Poznala sva se doma, pa tudi zunaj, denimo v Londonu.
Kosta je bil iz ugledne meščanske družine, govoril je več jezikov, in to dobro. Prvič sem od njega slišal besedo insinuacija, sedaj tako pomembno v naših slovenskih političnih prepirih. Pred dnevi smo slišali v parlamentu govor vodje opozicije, ki je bil ena sama raztegnjena insinuacija. Kosta mi je s to besedo v angleščini pomagal, ko sem sestavljal neko pritožbo za angleško policijo. Bila je uspešna, Angleži so se mi uradno opravičili!
Sedela sva skupaj na koncertih in prepričeval me je, da bi Beethoven gotovo popravil svoje zadnje kvartete, ki so se Kosti zdeli disonantni, če bi le slišal. Bil pa je gluh. Kosta je z rahlo ironijo govoril o domačih razmerah, sprejemal ni ničesar, togotil pa se tudi ni. In vendar je bil Srb. Pisal je zadnja leta pred smrtjo tudi rubriko o jeziku in občudoval sem njegovo znanje maternega jezika, poleg drugih, tujih. Kosta je bil Evropejec.
Torej Evropejec v balkanski krčmi. Brez težav je bilo mogoče ugotoviti, da ni edini, da so okoli nas še drugi Evropejci, ki so doma Srbi. Poznal sem več takšnih, kot sem jih naštel celo v svoji domovini. Bilo je še precej takšnih, ki so temeljito poznali svoj jezik poleg drugih. Kosta je z mamo igral Haydnove sonate v priredbi za štiriročno igranje in je, samo še ta primer, zapustil ugledno službo iz protesta, ker so grdo ravnali z njegovim prijateljem.
Ljubili so svoj narod - brez priznanj, ljubili so ga praktično, ker so ga poznali, a cenili so tudi druge. Včasih celo Hrvate. No, vsaj dobro so poznali Krležo. Krčme niso veliko omenjali, v resnične srbske krčme nekateri niso niti zahajali. Sam sem bil med tistimi, ki so v krčme zahajali in občasno so se mi zdele celo zanimive. Nisem pa mislil, kaj bo ta beseda v nekem trenutku pomenila slovenskemu filozofu. Enemu tistih, ki so tudi vzdihovali, če je kdo omenjal nepoštenost, ki se je pojavila pri Slovencih, a naj bi jo bili prinesli, žal, iz srbske krčme.
Zdaj mislim, da filozofi brez težav lahko naštevajo še druge reči, ki smo jih prinesli iz tiste krčme. Denimo, nemarno grajenje predorov, v katerih omet pada na avtomobile, celo tuje, nemške! Ali je sploh mogoče, da smo se nemarnosti nalezli šele v tisti krčmi, da nam ni bila lastna že prej, le da nismo opazili, pa tudi naslova za obtožnico nismo imeli kam obesiti? Saj tega ne obešaš v svoji hiši!
Čudni so tisti ljudje v krčmi. Nekaj posebnega. Ko je razpadala skupna država, mi je neki drug prijatelj iz tiste krčme odločno rekel: ne morem se sprijazniti s tem, da Bled ni moj! Spomnil sem se, da je to nekaj nenavadnega, saj meni ne bi prišlo na misel vzklikniti, da je moj Kopaonik. Je pač nekaj tujega v odzivih ljudi v tisti krčmi.
Razlika med njimi in nami je morebiti v tem, da oni ne znajo biti majhni, tega se morajo šele naučiti, mi pa se moramo naučiti nečesa nasprotnega - počutiti se velike. Vsekakor bomo pri tem morali tudi malo tvegati, kot je zdaj ugotovljeno, ko se pripravljamo spet malo bolje spoznati balkansko krčmo. Utegne se zgoditi, da bomo pri tem nekoliko tvegali, kot se bojijo tisti, ki mislijo, da moramo strogo omejiti stike v krčmi, da si ne bi pokvarili stikov v restavraciji! Strinjam se z mislijo, da bomo morali biti previdni. Vendar občevanje s Kosto v krčmi ni kaj dosti drugačno od besedovanja v restavraciji. V restavraciji sedijo tudi Italijani, Avstrijci in še drugi. Ali so njihove navade res zelo drugačne?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.