Grega Repovž

Grega Repovž

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Vzrok je znan

Eden boljših slovenskih gospodarstvenikov, zadržan mož, ki redko javno nastopa, načelno ne razdaja svojih mnenj kar počez, že desetletja pa deluje predvsem v tujini, pravi, da se Sloveniji vse bolj pozna njena majhnost. In tudi on pravi, gre za te mreže in mreženje, ta aktualni odgovor na malodane vse probleme. Problem pa niso preveč razvejene mreže in poznanstva, naš problem je ravno nasproten. Nimamo nobenih resnih mrež, nobenih resnih poznanstev, zato nobenega pretoka znanja in idej. V tem trenutku se zdijo te besede prav bogokletne. A ni prvi, ki jih je izrekel.
V času pokojne Jugoslavije so bile mreže namreč veliko bolj razpredene tako po vsej državi kot po svetu. Po svetu je bilo na začasnem delu v različnih predstavništvih dvajsetmilijonske države, institucij in podjetij neprimerno več ljudi. Ljubljanska banka je na primer imela mnogo več predstavništev po vsem svetu, v resnici je bilo celo globalnih podjetij veliko več - pa o globalizaciji sploh še nihče ni govoril. In ti ljudje so spoznavali spet druge, izmenjalo se je več idej, dogajanje v državah in svetu so spremljali z drugačnimi očmi in imeli drugačne vizije. Res je, danes imamo internet, imamo dostop do vseh medijev in idej, a v resnici - kaj dosti nam kot državi ne pomaga. Zaprti smo v svoj mali lepi svet.
Ta naš mali svet je zdaj nenadoma postal grd, popackan. In spet ne vidimo, da so zelo podobne razmere v prenekateri državi, da se več družbam zdi, da so morda anomalne, bolne, sprevržene. Ne vidimo, da zaradi splošne stiske tudi drugod ekscesni primeri dobivajo večje dimenzije in se posplošujejo. In razlika je le v tem, da je »tam zunaj« veliko bolj razširjeno vedenje, zakaj je tako: zaradi krize namreč. Kriza je posebno stanje. Je kot živčni zlom za posameznika. Je kot huda bolezen. In z njo ni nič več enako kot prej. Kako se počuti človek, ki ga pesti težka bolezen? Drugače. Je razdražljiv, zaskrbljen, zbegan, prestrašen. Družba v krizi ima vse te značilnosti, ko nastopi kriza.
Preprosto se je torej treba sprijazniti z dejstvom, da smo globoko v globalni krizi. In ta ima jasne posledice za družbo in za nas posameznike. Lahko se seveda vsak izmed nas dela, da krize ni, da kriza ni prinesla sprememb in da ne zahteva sprememb - a s tem pač vzrok za težave odmika izpred oči. Že pred letom dni je psihiatrinja dr. Brigita Novak Šarotar opozorila, da je ekonomska kriza s svojimi posledicami pomemben psihološki stresor tako za družbo kot za posameznika. V stresnih situacijah so prizadeta človekovo razmišljanje, čustvovanje in tudi vedenje. Enako velja za družbo.
A to, razmišljati o krizi, si jo priznati, govoriti o nujni drugačni družbi, lastni zaprtosti, družbeni odgovornosti podjetij, spremembi osebnih navad, drugačnem odnosu do denarja in služb - zakaj o tem tako malo slišimo? Tu nastopi odgovornost medijev. Danes se medije ostro kritizira - prav je tako, saj sta tako novinarstvo kot medijska industrija v globoki krizi. A kot mediji danes družbo poskušajo prikazati kot pervertirano in pri tem uživaško pretiravajo ter skutijo državo, politiko, družbo vsem svojim odjemalcem, tako ne uvidijo pri lastni kritiki, da ni dovolj reči: mediji rumenijo, postajajo tabloidni. To je le del problema. Preostalo je vse tisto, česar ne počnejo. Mediji naj bi razsvetljevali, a ne le in predvsem afer - saj afere vendar na koncu niso ta družba in nobena druga. Mednarodna politika je iz slovenskih medijev malodane izginila, umaknili so jo na »dvajseto« minuto. Splača se kdaj gledati isti dan več različnih televizijskih dnevnikov. Slovenski so žal kot novice iz naših krajev, tako lokalni in obsedeni z vsakim našim kamenčkom, že prvi čezmejni pa je sredi sveta. Kaj se je zgodilo? Odkod ta provincialnost?
Ta država si še vedno ni priznala, da se je znašla v globalni krizi. In svet se je znašel v krizi kapitalizma. Ko se bomo s tem sprijaznili, bomo morda tudi opazili, da so nekateri odzivi tako posameznikov kot družbe posledica tega stresnega stanja. A najprej je to treba sprejeti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.