Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kolumna

Usodne topike, ki jih rešujejo ministri

Usodne topike, ki jih rešujejo ministri

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenija je gostiteljica srečanja dežel zahodnega Balkana. In kot taka zgled, kako naj nekdanje jugoslovanske republike uredijo svoje države, ter »zemljo obećana« za delavce, ki prihajajo iz Bosne, Srbije, Kosova in Makedonije.
Če so mediji prejšnji teden izpostavljali tragično usodo zidarjev »Prenove«, tokrat beležijo bridko usodo delavcev celjskega »Gradisa«. Podjetje delavcem ni plačevalo plač, tako da so se ti naveličali lakote in odšli za nekaj dni domov, zdaj pa so jih lastniki preprosto odpustili. V pogovorih za televizijo so Bosanci resignirano pripovedovali: »Tuji delavci nimamo nobenih pravic!«
Skratka, Slovenija je postala dežela, kjer podjetniki sistematično izkoriščajo tuje delavce in jih izrabljajo kot minimalno plačano delovno silo, ki ima status podljudi. Ja, dobesedno. Zadošča, da pogledate kraje, kjer ti ljudje živijo. Ne boste jih našli po stanovanjskih soseskah med slovenskim prebivalstvom, ampak so poseljeni po nezgrajenih hišah, barakah in lopah; nekdanji samski domovi ali aktualni azilantski so zanje de lux hoteli.
Do nedavnega se zanje niso zanimali niti sindikati, mediji pa tudi še niso zaznali, da bi inšpektorji kdaj drastično kaznovali podjetnika, ki zaposlenim ni izplačeval plač.
Med nami torej biva množica drugorazrednih prebivalcev. Aktualna vlada daje vtis, da je zelo skrbna v odpravljanju krivic. Ta hip namreč popravlja status izbrisanih, popravlja lastne poteze, ki sta jih nekoč vladajoči LDS in SD soustvarjali. Toda, ali to pomeni, da sta stranki načelni borki za človekove pravice. Ko bi stranki res vodila ideja človeške enakosti, bi že zdavnaj zaznali, da so današnji »izbrisani« brezpravni delavci iz bivše Jugoslavije.
Delovni, zdravstveni in davčni inšpektorji bi prerešetali gradbena in druga podjetja in storili vse, da ljudje za delo dobijo plačilo. Eden modrih Južnjakov je pred gradbiščem izrekel ostro misel tipa: mi ne rabimo socialne pomoči »Rdečega križa«, mi potrebujemo zgolj državo, ki nam bo zagotovila, da nam bodo naši šefi plačevali za delo, ki smo ga opravili.
Toda minister za pravosodje iz vrst LDS ne rešuje pravno državo z vpeljavo pravnega reda, ki bo zaščitil delavce, ampak jemlje kot prvo poslanstvo zamenjavo generalne tožilke. In to po horuk akciji, s katero so urejali reči v Titovi Jugoslaviji, kar opisuje pravkar izdana knjiga »Dosje Kocbek«. Pravosodni minister Aleš Zalar je namreč ocenil, da je ravnanje najvišje tožilke Barbare Brezigar protiustavno in nezakonito, za njim so te besede začeli ponavljati poslanci in politiki LDS in Zaresa, nato pa so njuni ministri zahtevali, da vlada na naslednji seji kar razreši prvo med tožilci.
Ta socrealistična manira je potem zastala, nekaj zaradi drže premiera Boruta Pahorja, ki očitno ni sprejel podrejenega položaja, v katerem mu koalicijski partnerici diktirata, kaj naj ukrene. Predvsem pa zaradi pravne razsvetlitve dekana Pravne fakultete Rajka Pirnata, ki je meritorno poantiral, da postopek odstavitve generalne tožilke ne poteka na seji vlade, kjer bi politiki sami odločali, kaj je protiustavno in nezakonito. Še več, sam v znanih ravnanjih tožilke Brezigarjeve sploh ni našel kršitev zakonov in ustave.
Pravosodni minister je vršil politično kampanjo za odstavitev Brezigarjeve, mož, ki naj bi med politiki skrbel za spoštovanje postopkov pravne države, je postopal kot politični jurišnik.
Spomniti se velja prvega javnega izgreda, ki ga je pravosodni minister očital vrhovni tožilki. Ta je namreč vztrajala, da mora nižja tožilka vložiti obtožbo zoper razvpitega novinarja Berglunda. Šlo je za njegovo obtožbo v dokumentarcu, v katerem je Janeza Janšo obtožil, da je bil pri poslu s »Patrijo« podkupljen, a za to ni predložil nobene konkretne evidence.
Resda je nenavadno, da čast Janše brani tožilstvo samo po sebi, toda to ni maslo Janševih podpornikov, ampak stvarnost slovenske zakonodaje, ki določa, da v primeru žaljive obdolžitve zoper premiera, v postopek vskoči tožilstvo. Gre torej za načelno vprašanje slovenske državnosti. Enako namreč velja tudi za aktualnega premiera Pahorja. Vrhovna tožilka je takrat sledila zakonu, ki veleva, da pač tožilstvo v primeru žaljivih obdolžitev intervenira v prid predsedniku vlade, kdorkoli že to je.
Resorja, ki ju vodita ministra iz vrst LDS, pa z aktualnimi dogodki izgubljata strokovno kredibilnost. Leto dni nazaj je vlada izbirala generalnega direktorja policije. Prijavilo se je kar nekaj kompetentnih kandidatov, toda ministrica Katarina Kresal je zavrnila vse po vrsti. Ne, ker bi ne bili strokovno podkovani, temveč zato, ker ji nobeden ni bil všeč. No, v resnici ni šlo ravno za lepotno tekmovanje, predsednica LDS si je izborila pravico, da si prvega moža policije izbere sama po svoji volji.
In kmalu se je pojavil energični in na pogled simpatični lik Janka Gorška, ki je zasedel čelno mesto med policisti. Dolgo je deloval prepričljivo, zadnjič pa je na tiskovni konferenci, na kateri je zbral novinarje, izražal predvsem povišan glas in nejevoljo. O delu policije, da se po državi govori slabo in da se mu očita političnost. Nič ni pojasnil, nič ni ovrgel, bil je predvsem jezen in glasen. Z močjo svojega glasu je novinarjem in prek njih javnosti garantiral neodvisnost. A le do trenutka, ko so ga novinarji povprašali o zadevi bulmastifov, o neskladju med prvotno izjavo šefa kriminalistov Aleksandra Jevška in med zdajšnjimi policijskimi stališči. Takrat je generalni direktor Goršek nejevoljen odbrzel in brez besed zapustil tiskovno konferenco. Ministrica Kresalova si je za prvega moža policije izbrala človeka, ki tiskovno konferenco razume kot megafon, po katerem govori ljudstvu, ne pa kot dogodek, na katerem se sooča z novinarskimi vprašanji.
Na tiskovnih konferencah imajo kajpak primat televizijski novinarji. Ministrica za kulturo je zdaj predložila zakon o RTV SLO, v katerem pa bije v oči najmanj eno določilo. In sicer astronomska nagrada, ki si jo po novem lahko izplača uprava nacionalke. Nerazumljiva simplifikacija, po kateri boš dosegel razcvet več tisoč glave institucije tako, da boš bogovsko nagrajeval vodstvo. Če bo imela RTV SLO male faraone, bo to blagodejno vplivalo na profesionalnost, kvaliteto in duha polno televizijo???
Predvsem pa si ob takih trenutkih velja zastaviti vprašanje: zakaj bi sploh spreminjal finančni položaj vrhovnih direktorjev na nacionalki? Ali problematičnost teve programov izvira iz prenizke plače aktualnega generalnega direktorja in njegovih programskih direktorjev???
V državi, kjer vlada trpka realnost, ko število brezposelnih dosega šestmestno številko, ko tuje delavce sistematično goljufajo lastniki, ko je množica podjetij opetnajstila zaposlene z neplačevanjem pokojninskih prispevkov, je vlada po temeljitem premisleku sklenila, da ustvari pet sanjskih služb za bodoče upravnike RTV SLO!!!??????

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.