Janko Lorenci

Janko Lorenci

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kolumna

Semafor poštenja

Vse, kar se dogaja, ni ena sama črnina in brezup

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Vesna Godina je v zadnji Delovi SP rekla, da Slovenija apriori ni sposobna za demokracijo, ker šteje premalo duš. To je svojevrsten vrhunec kolektivne črnogledosti v časih krize. Maloštevilnost je do neke mere res nadležna, tako usodna, kot misli spoštovana antropologinja, pa upajmo, da le ni. Če bi trditev držala, nam ne bi preostalo drugega, kot da se hitro namnožimo kakor kobilice (kar spet ni preprosto) ali pa odkorakamo naravnost v prakomunizem, upajoč, da se tam ne bo znašel kak prajanša.
Če stvari iz tega ali kakega drugega razloga ne moreš trezno oceniti, pri tem pa se ti ne godi dobro, začneš »razmišljati« s čustvi, praviloma ne ravno lepimi. To se zdaj v marsičem dogaja naši ljubi Sloveniji. Na množični ravni zato, ker je kriza, ker živimo slabše, v negotovosti, sredi protislovnega dogajanja, z vrhov družbe pa dobivamo premalo jasnih signalov. V takem stanju se položaj skoraj neizbežno zdi še slabši, kot je v resnici.
No, položaj je res slab, a ne tudi katastrofičen. O tem govorita med drugim zadevi Baričevič in Prijatelj. Iz obeh lahko potegnemo slabe, a prav tako dobre sklepe. Pri Baričeviču se je državni aparat kljub vsemu žilavo upiral, da bi nesrečnemu zdravniku vrnili pse. Pogačnika, ministra največje vladajoče stranke, je policija brez pomislekov obtožila, sledil je odstop člana kaste nedotakljivih. Reči zgolj na podlagi Prijatelja in Jelinčiča, da je taka vsa politika, je butasto pretiravanje. Vendar je zanj kriva tudi politika sama in poleg nje mediji, ker druščine SNS niso že zdavnaj izobčili, ampak so se ji smehljali in jo trepljali.
Nekatere stvari je zdaj kljub zmedi krize mogoče videti jasneje. Preteklost se zdi v marsičem bolj problematična, kot se nam je risala sproti. Od osamosvojitve je tekla vrsta slabih procesov, ki delujejo še danes in zaostrujejo krizo: nečedna politično-gospodarska zavezništva, spodkopavanje nadzornih institucij, parlament kot ubogljiv vzvod izvršne oblasti, privatizacija kot trajno leglo anomalij, šibka pravnost, napredujoča neoliberalizacija s svojo nalezljivo filozofijo družbene surovosti, brezumno upravno drobljenje države itd. itd.
Skoraj nič od tega ni slovenska posebnost, le da se je pri nas - drugače kot v zahodni Evropi, kjer smo vzorce preobražanja pobrali - dogajalo na hitro, zbito in nekritično. Med drugim zaradi nestrpnosti, skoraj sovraštva med levico in desnico, šibke kritične javnosti in razmeroma naglega ekonomskega napredovanja. Zlasti slednje nas je zazibalo v samozadovoljstvo. Potem je izbruhnila kriza in pokazala, da smo ranljivi in nepopolni. Samozadovoljstvo se je razpočilo in spremenilo v svoje nasprotje. Začela je delovati psihologija krize, okrepljena s krizo zaupanja: večina k nerganju in temnemu občutju raje kaj doda kot od njega vzame, dobre plati iščejo samo vladajoči, ki pa jim nihče ne verjame. Ta proces zaradi krize, neprepričljivega vodenja, h katastrofizmu nagnjenih medijev, črne opozicijske propagande ... še napreduje in se spreminja v občutek hude gospodarske, socialne in vrednostne krize. Prvič po osamosvojitvi se širi tudi nezaupanje v kapitalizem.
Vendar splošna slika ni enovito črna. Dogajanje je protislovno, mešajo se dobre in slabe stvari. Ekonomsko in socialno se nismo zlomili, čeprav so časi izjemno trdi. Dosežen je bil blagodejen sporazum s Hrvaško, sprejet je bil zakon o izbrisanih, napovedane »ulice« verjetno ne bo. Tajkunizacija je bila zaradi krize in po zaslugi oblasti v glavnem prekinjena, nadtajkuna Šrot in Bavčar ustavljena, to pa jasno govori o omejeni moči zloglasnih omrežij. Zdi se, da policija prvič deluje povsem samostojno, povsod so razsejana globoka grla, ki si upajo dostavljati informacije, mediji pa jih upajo objavljati. Poteka nekakšno čiščenje od spodaj, ki ima sicer omejen domet, a deluje olajšujoče in lahko ob polni podpori oblasti sproži kaj več. To je mogoče tudi zato, ker strahu iz Janševih časov ni več.
Skratka, nismo ne Grčija in ne Italija, čeprav nam lahko še hudo spodrsne.
Morda so se začeli po malem premikati celo deli civilne družbe. Tudi v njih je nezadovoljstvo veliko, vendar se ne izraža samo kot slepo obtoževanje ali sovraštvo (npr. pisateljska tribuna). Ali je to prebujanje zgolj varljiv občutek ali pobožna želja, bomo še videli. Če nič drugega, lahko to gibanje sproži širšo razpravo o različnih vidikih krize, razpravo, ki je politični vrh sam ne izvaja, niti je resno ne spodbuja na drugih ravneh.
To je ena hujših napak vladajoče politike. Izbruh krize je zaradi pomanjkanja denarja v marsičem izsilil drugačno ravnanje, ni pa prinesel intelektualnega odgovora in streznjenja - sistematičnega razmisleka vrha politike o tem, kaj vse je (bilo) narobe in kako naprej. Ta škodljiva opustitev je posledica nenehnega pritiska krize, vsebinskih nasprotij v koaliciji in drže predsednika vlade, ki lahko marsikaj spodbudi ali blokira.
Analize stanja in načrta za naprej po definiciji ni mogoče izdelati, če skrbno ne pregledaš preteklosti. Pahor v svoji čudaški ali preračunljivi spravljivosti do prejšnje vlade to preprečuje, ponavljajoč, da ni nič počela narobe - čeprav je Janša grobo teptal demokracijo (polastitev medijev), soustvaril tajkune in z divjim pregrevanjem gospodarstva bistveno prispeval k poznejšemu globokemu padcu BDP.
Za to ukinitev razmisleka in razprave je kriva tudi zmeda v glavah oblasti ali pa njeno skrivanje resničnih pogledov na vrsto kapitalizma, ki ga hočemo živeti. Res je, da kriza v marsičem zahteva eklektično, pragmatično ravnanje. Zahteva pa tudi osnovne opredelitve o tipu družbenega razvoja. Pahor značilno noče izgovoriti besede neoliberalizem (Merklova in Sarkozy npr. sta jo, in to v negativnem pomenu), čeprav je ključni pojem nastanka svetovne in v marsičem tudi naše krize. Če ne razjasniš splošnih pojmov in opredelitev, se opotekaš sem in tja.
Koalicija Slovenije najbrž ne bo postavila na nekakšne nove temelje. Veliko bo že, če bo krizo prebrodila kolikor toliko uspešno in brez nepopravljivih napak (npr. pospešene neoliberalizacije in prodaje »družinske srebrnine« tujim lastnikom), kako stvar pa izboljšala. K temu spada ta čas nuja, da ustavi naraščajoči občutek pogrezanja v kaos in katastrofo. To je nevarna pot; demonizacija razmer lahko sčasoma prikliče prave demone.
Zato je med drugim pomembno, da vlada sistematično odpravlja (na novo zakonsko uredi) točke, kjer so vsakovrstne goljufije nadpovprečno pogoste in škodljive - posli z zemljišči, javna naročila, vedno bolj modno javno-zasebno partnerstvo, odličen kanal za pretakanje javnega denarja v zasebne žepe. K temu spadajo lastni zgledi (izključevanje grešnikov iz strank, natančna pravila za lobiranje, parlamentarni pravilnik o obnašanju poslancev ...), vsaj toliko pa tudi pospeševanje čiščenja, ki ga, upajmo, napovedujejo primeri Šrot, Bavčar, Baričevič, Prijatelj ... Impulzi take vrste so neizbežni, če hoče vlada izboljšati svojo podobo in družbeno ozračje, s tem pa laže obvladovati krizo. Po semaforju reform torej še semafor točk poštenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.