dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

25. 3. 2010  |  Mladina 12  |  Kolumna

O oslovi senci

V množici vizij in strategij je malo prostora za institucionalno inovativnost in praktične korake, ki odpirajo vrata prihodnosti

Prejšnji teden je slovenska intelektualna javnost samo v dveh dneh, na dveh ločenih prostorih in veliki meri z različnimi akterji razpravljala o viziji in strateških usmeritvah slovenske države. Na eni strani je bila skupina ekonomistov pod okriljem ministra Gasparija, na drugi državni sekretar Školč s svojimi družboslovci in naravoslovci. Oba pristopa sta povsem različna, tako v analizi razmer kot tudi v oceni in predlogih rešitev. Prvemu manjka velika mera samokritičnosti, drugi nima izvedbenih nastavkov. Pahorjeva vlada je v precepu. Za EU je že izdelala triletno izhodno strategijo, hkrati mora formalno nadomestiti dosedanjo državno strategijo (SRS), za nameček bi želela ljudem ponuditi novo vizijo družbe. V teh okvirih je malo možnosti za pametno strategiziranje. Problem namreč ni toliko, kaj spremeniti, temveč kako in kdo naj to stori.
Školčeva skupina ponuja razmislek »Kam po krizi«, kjer veliko naporov nameni grehom stare paradigme razvoja. Mednje sodi prevlada gospodarstva, tržne ekonomije in enosmerne dobičkonosnosti nad drugimi deli družbe. Zato prevladuje količinska usmerjenost (gospodarska rast) nad kakovostjo življenja, kratkoročni interesi (dobičkonosnost) nad dolgoročnimi rešitvami (socialna in okoljska vzdržnost). Sodobna družba je zato vse bolj partikularna, socialno razkrojena, politično in vrednostno zmedena. Prevlada ekonomizma vodi v enodimenzionalno razmišljanje in ukrepanje, v svet brez odgovornosti in razvoj brez prihodnosti. Krivda leži v tržni družbi, v imperializmu finančnega sektorja, kjer tržna konkurenca izbira in nagrajuje zmagovalce, rast na račun zadolževanja pa izčrpava planet in ugrablja ljudem celo državo, ki pomaga kapitalu in elitam, ne pa ljudem in okolju. Zato zahtevajo paradigmatski prelom, nov pogled na svet, dejanski trajnostni pristop.
Toda kako oživeti duh sodelovanja in skupne delitve ustvarjenega, kako enostransko prizadevanje za maksimizacijo materialne blaginje nadomestiti z večjo srečo, kako uresničiti trajnostni razvoj? Tega nastavka ta vizija ne daje. Manjka ji sestop od vizije k usmeritvam in politikam, nikjer ni jasne opredelitve ciljev in prioritet, nobenih predstav strateških projektov, ki bi omogočili uresničevanje vizije. Če je vizija radikalna in abstraktna, če ponuja nov pogled na svet, potem mora biti tudi mobilizacijska. To pa lahko postane samo, če ima konkretne nastavke. Odločitev za močan javni sektor, za soupravljanje delavcev, regulacijo ravnanja z naravnimi viri in ekološki odtis, pa večjo prehransko in tudi energetsko samozadostnost, skupaj s »politiko poguma« v mednarodnih odnosih, preprosto ni dovolj. Vizija lahko postane identitetni kapital slovenske družbe, če jasno pove, kako bomo dosegli želeno stanje. Potrebujemo čim bolj konkretno podobo Slovenije leta 2030, da bi lahko verjeli vanjo.
Intelektualni zastavek kolegov ekonomistov je bolj problematičen. Najprej zaradi večjih pričakovanj, ki so vezana na njihovo strokovnost, izkušnje pri sedanjih strategijah in pomembnost politično-ekonomskega ukrepanja. Slovenski razvojni model je v krizi, pravijo, zaradi posebne kontinentalne (nemške) različice korporativnega reguliranega kapitalizma. Ta temelji na prepletu lastniških omrežij podjetij, bank in političnih ter poslovnih elit, pa na korporativističnem socialnem partnerstvu z močnimi sindikati in razkošni redistributivni socialni državi. Pretirana zaščita domačega gospodarstva je kvas njegove politizacije. To spremlja neučinkovita pravna država in neodločno vodenje, vse skupaj pa potrjuje majhne družbene spremembe in polovično izpeljanih reform. Srčiko slabega razvojnega modela tvorijo politika nacionalnih interesov, korporativizem in zloglasni gradualizem. In kaj je priporočeno zdravilo? Vrnitev v prihodnost. Vračanje h koreninam liberalnega tržnega gospodarstva, večinskemu volilnemu sistemu in omogočujoči socialni državi. Dobili smo nenavadno intelektualno reprizo reformne skupine in njenih dokumentov iz časov Janševe vlade leta 2005.
Največ intelektualnih naporov je skupina zastavila za obrambo liberalnega kapitalizma. Nenavadno, v času velike recesije ves svet govori o nujnosti novega kapitalizma, intelektualnem bankrotu neoliberalne ideologije in reformi ekonomske paradigme. Toda zgodovinska učna ura, če že teoretska ne pomaga, očitno ne zadošča. Tako smo dobili dokaz, da z neoliberalnim tržnim modelom ni nič narobe, težave so z udejanjanjem te ideje oziroma s tem, da ga v Sloveniji tako ali tako nimamo. Čudna logika, liberalizem neokonservativnega tipa torej ni vzrok, temveč nova rešitev globalne krize. Večji državni intervencionizem in večji zastavek javnega sektorja sta torej začasna ukrepa, sledila bo nujna privatizacija, nova deregulacija in liberalizacija. V liberalnem tržnem sistemu ni napake, težave so samo z njegovo implementacijo. Tako so pred leti govorili komunisti, da je njihova »ideja« dobra, pa so na koncu bitko izgubili. Ne nazadnje kriza prihaja iz držav, ki naj ne bi poznale prevlade gradualizma, korporativizma in nacionalnih interesov, ali pač.
Pri prvem zastavku trajnostne vizije smo pogrešali strateški sestop, pri drugem izhodiščno kritično analizo. Postkapitalistična paradigma državno reguliranega tržnega sistema se ne vrača h klasičnim liberalnim izhodiščem. Ideologija »washingtonskega konsenza« je vsaj za sedaj mrtva, v svetu in v EU. Klasični in neoklasični liberalizem sta klonila pred konceptom tragedije skupnega, zato nova razvojna paradigma temelji na logiki kooperativnosti in vključenosti, družbene odgovornosti in solidarnosti, pravičnosti in enakih možnosti. Novi nastavki liberalizma so torej bližje Rawlsu kot Nozicku, namesto Friedmanu in Hayeku je bolje pristati pri Stiglitzu in Senu. Iz tega zornega kota bo lažje nadgraditi prvo vizijo kot drugo, čeprav nedvomno potrebujemo nov ekonomski razvojni model.
Zadrega je na koncu namreč povsem praktična. Težave podjetij in države, menedžerjev in politikov, niso toliko strategije kot strateški menedžment in samo strategiziranje. V množici vizij in strategij je malo prostora za institucionalno inovativnost in praktične korake, ki odpirajo vrata prihodnosti. Za sedaj se prepiramo o oslovih sencah, da bi pozabili, kaj stoji za njimi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.