Grega Repovž

Grega Repovž

1. 4. 2010  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Prekletstvo rože

Roža naj bi bila nekaj pozitivnega. Seveda, so lepše, manj lepe, dišeče in ne, velike in male, a pač rože. Kaj pa roža onesnaženja? Ta za nevajeno oko čudni graf, okrog ene točke sklenjene črte različnih barv, nam rožo postavi v povsem drug kontekst. Kaže povprečne koncentracije trdnih delcev v zraku pri različnih smereh vetra. V Sloveniji rože onesnaženja izredno dobro uspevajo, imamo res velike!
Poročila o kakovosti zraka v Sloveniji, objavljena so med drugim na spletni strani agencije za okolje, se berejo približno tako kot policijska poročila o Jelinčičevih rabotah: na vsaki strani je novo presenečenje. V letu 2009 je bilo prekomerno število dni s preseženo dnevno mejno vrednostjo trdnih delcev zabeleženo v Ljubljani, Celju, Trbovljah in Zagorju. V prestolnici je bilo dni, ko je prišlo do preseganj, kar 113, pri čemer bi jih bilo po predpisih unije lahko največ 35. K onesnaženju s trdnimi delci največ prispevajo promet, mala kurišča in industrija. V primerjavi z drugimi državami unije je bila v Sloveniji že v letu 2007 koncentracija delcev v zraku precej nad povprečjem; večja kot v Sloveniji je bila le še v Španiji, na Poljskem, Bolgariji in Romuniji - te države so naša družba. Tudi glede ozona so čisto vsa območja Slovenije v najslabšem kakovostnem razredu, saj koncentracije povsod, tudi na podeželju in v višjih legah, presegajo ciljne vrednosti, kar je predvsem posledica prometa. Naj tukaj dramatični opis končamo; si pa velja prebrati poročilo o delu, ki govori o posledicah za zdravje otrok.
Seveda lahko zamahnemo z roko. Češ da je zdaj dejansko celo dobro; da je bil na primer izpust žveplovega dioksida pred dograditvijo čistilne naprave termoelekrarne v Šoštanju veliko, veliko večji: zdaj gre v zrak do 8000 ton na leto, leta 1983, ki je bilo najslabše leto, pa je šlo v zrak res neverjetnih 123.467 ton žveplovega dioksida. Drži. Pa to v resnici karkoli spremeni? Temeljno vprašanje, ki bi si ga morali postaviti, je, koliko se država in občine sploh zavedajo te problematike, koliko so pripravljene storiti na tem področju, in seveda - koliko smo temu sploh zavezani državljani. Na deklarativni ravni seveda vsi - dejansko pa je takšnih bolj malo.
Ne gre blefirati. Tudi pisec teh vrstic obvlada vrsto deklarativnih opredelitev, zna narediti nekaj všečnih potez na mesec na področju individualnega varstva okolja, to pa je pretežno to. Ugodju sodobnih tehnologij in načinu bivanja pa se dejansko skoraj nihče ni pripravljen odpovedati, ne umetni toploti, hladu, hitrosti, možnosti hitrih premikov. A takšne posameznike lahko državna in lokalna oblast stisneta, jih prisilita v bolj ekološko ravnanje, v dejansko zavezanost čistejšemu zraku in okolju.
Na področju onesnaženosti zraka je že mogoče zadnji mandat lokalnih oblasti in tudi države kot celote oceniti kot slab, kot poraz. Lokalne volitve leta 2006 so bile že zelo ekološko obarvane, to je bil poudarek vseh kandidatov, zlasti za najvišje funkcije. A rezultatov ni. Vrednosti onesnaženosti so po celotni Sloveniji le naraščale. Nihče ni ustavil trenda, nobena občina ali mesto si ni upalo radikalno zarezati v slovensko navado uporabe avtomobilov. Drobni premiki so bili, a bolj kot forma: v Velenju so na primer uvedli brezplačni javni avtobus. To ni dovolj, je pa všečno. In kot prebivalce Slovenije nas dejansko ne zanima, kdo je kriv: državna ali lokalna oblast. Tokrat imamo prebivalci pravico, da le hladno gledamo številke in skozi njih ocenjujemo župane in lokalne oblasti.
Morda bi res lahko rekli: še dobro, da imamo unijo. Zaradi prekomernih preseganj mejnih vrednosti trdnih delcev nas je Evropska komisija opozorila z opominoma februarja 2009 in novembra 2009, nato pa zoper Slovenijo vložila tožbo. To zdaj povzroča premike; ti pa bolj sledijo temu, da bi pomirili komisijo, kot pa dejanskemu cilju.
Slovenija je v tem trenutku torej med najbolj umazanimi članicami unije. Če so na prejšnjih lokalnih volitvah kandidati za župane in svetnike naštevali gradbene projekte (najbolj znanih je seveda Jankovićevih 22), je čas, da se tokrat začne tekmovanje s čim nižjimi številkami, ki bodo govorile o prihodnji onesnaženosti. Seveda z realnimi programi. Na že malo daljši rok je vsak drug projekt v primerjavi s tem nepomemben, pa naj bo še tako všečen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.