Tudi brez žegna

V desetih letih po Drnovškovi vladi bomo to državo spravili na kolena in zato ne potrebujemo velikonočnih blagoslovov RKC

Problem korporativnega upravljanja je eden vzrokov in hkrati vzvodov reševanja sedanje ekonomske krize. V zakulisju svobodnega delovanja trgov in regulacijske vloge države, tudi drugih netržnih in nevladnih institucij, so vedno odločitve ljudi in njihovi problemi slabega upravljanja, vodenja in menedžiranja. Sedanji problemi in tudi rešitve imajo prepoznavne nosilce. In tudi morala zgodbe je preprosta. Krivci morajo biti kaznovani, rešitelji pa nagrajeni. Toda njihova identifikacija ni preprosta, zato se zatika tako pri razumevanju krize kot tudi pri procesiranju rešitev. Kriza vodenja podjetij in vlade postaja v tem trenutku usodna Arhimedova točka slovenskega preživetja in razvoja.
Problem je načeloma jasen. Politiki in ekonomisti običajno slabo razumejo poslovne modele, strategiziranje in vodenje sprememb, menedžerji na drugi strani podcenjujejo razsežnosti krize in sistemska tveganja. Ekonomska ideologija uči, da trgi najbolje odločajo o učinkovitosti upravljanja in kakovosti vodenja podjetja in organizacij. Milijoni kapitalskih volivcev na trgu kapitala svobodno glasujejo, s prodajo delnic kaznujejo slabe družbe, z nakupom nagrajujejo dobre. Tako sistematično poudarjajo zgolj interese lastnikov in pri tem zanemarjajo druge deležnike in pomen korporativnega upravljanja v razmerju do tržne regulacije.
Prekletstvo korporativnega upravljanja je staro in povezano z nastankom prvih delniških družb, kreditnega sistema in ločevanja poslovnih in političnih interesnih skupin. Ko je A. Smith v Wealth of Nations (1776) opisoval korporativno ozadje tržnega sistema, je bilo za njim petdeset let burne poslovne zgodovine dveh ducatov mednarodnih korporacij, pa tudi politične korupcije in drakonskih posegov angleškega parlamenta v poslovanje podjetij po letu 1720. Ničesar novega torej ni na tem prizorišču, od poslovnih škandalov menedžerjev in lastnikov do sprenevedanj politikov. Morda so mnogi spregledali, da je finančni zlom temeljil na vrsti poslovnih škandalov v letih 2001 do 2003, od Enrona do Parmalata, da so od leta 2007 bankrotirale pomembne banke zaradi pohlepnih menedžerjev. Zbledel je ugled revizijskih hiš (Arthur Andersen), pokesali so se prvorazredni regulatorji (Greenspan in FED), za zapahi so se znašli goljufi kot Bernie Madoff.
OECD je sredi lanskega leta opravil pomembno analizo, kako upravljati in voditi spremembe v obdobju finančne krize. Sklepi v ničemer niso bistveno posegli v prejšnja priporočila dob, so pa poudarki vendarle drugačni. Pomembni postajajo ocena in menedžiranje tveganj, zagotavljanje finančne stabilnosti, poglablja se metodologija ocenjevanja kompetenc uprav in nadzornih svetov, v ospredju so standardi kakovosti upravljanja in širitev pravic in odgovornosti delničarjev ter drugih deležnikov. Kriza vedno spreminja kulturo in politiko korporativnega upravljanja. Sodobna podjetja postajajo vse bolj nekakšne »civilne korporacije«, ki povezujejo tržni biznis, socialno državo in civilno družbo. Podjetja so namreč doslej prehodila tri stopnje korporativne odgovornosti. Obvladovanju tveganj je sledilo strateško načrtovanje, na tretji ravni je konkurenčna sposobnost, na četrti stoji »civilna korporacija«. V podjetjih so v ospredju človekove in ne zgolj lastninske pravice, ta kriza prinaša podjetniške socialne sklade in participativno demokracijo, ekološke tehnologije in trajnostni razvoj.
Slovenska podjetja so nekje med prvo in drugo stopnjo teh sprememb. Kriza korporativnega upravljanja se v zadnjih letih poglablja. V ospredju so vedno večja in bolj korupcijska prepletenost politike in biznisa, visoke nagrade in želeni prevzemi podjetij, ki jih spremlja na drugi strani neizplačevanje plač, socialnih prispevkov, zloraba tuje delovne sile. Na eni strani imamo povsem napačne ocene poslovnih tveganj menedžerjev na podjetniški ravni, na drugi zgrešene ekonomske in pravne analize najbolj razvitih primerov s strani revizijskih, upravljavskih in sodnih postopkov. Oboje vodi v poglabljanje in krize in svojevrstno prikrivanje in opravičevanje problemov. Za nameček je upravljanje z zakonskimi omejitvami v ZGD in zadnjimi posegi v nagrajevanje nadzornikov zabredlo v močvirje neprofesionalnega odločanja in zato nove politizacije. Prejšnja vlada je pozitiven premik naredila pri vodenju obeh agencij nadzora tržne konkurence in kapitalskih trgov, sedanja vlada je poskrbela za odgovornejše kadrovanje v nadzorne svete. Toda še vedno nimamo sistemske ureditve upravljanja z državnim premoženjem, kar ogroža naš vstop v OECD, še vedno smo priča škandaloznim političnim intervencijam (NLB) in domala nemogočim vstopom v podjetniško in sistemsko upravljanje (SŽ). Zapleta se celo pri profesionalnih revizijah. V Luki Koper so odpovedale ugledne revizorske hiše pri običajnih poslih, pri SŽ so nasprotno posegle po strateški analizi razvoja, za kar dejansko niso niti usposobljene. Zmeda je velika, razmere pa so na ključnih upravljavskih mestih kaotične in dolgoročno nevzdržne.
Očitno je naš prvi problem korporativnega upravljanja samo vodenje vlade in delovanje ministrstev. Potrebovali bi temeljito rekonstrukcijo vlade, vključno z združevanjem ministrstev in številnih vladnih agencij. Pahor je v tem času vodenja vlade napravil toliko napak, da je preprosto napačen človek in tu ni pomoči. Alternative niso blesteče. Krpanje vlade bo vedno težje, ker nihče ne želi več sodelovati. Rekonstrukcija je pod Pahorjevim vodstvom nesmiselna, njegova zamenjava pa politično nemogoča. Tehnična vlada ima deficit politične legitimnosti, nove volitve pa bi zgolj prispevale k poglobitvi krize. Alternativa ni niti Janša, ta večni politični kralj ulice, ker njegova ekipa preprosto nima ekonomskega znanja in zaledja, njen revanšizem pa bi samo poglobil korporativno krizo upravljanja. Interesno povsem razbita koalicija ima malo možnosti za učinkovito upravljanje države, opoziciji pa status quo politično najbolj ustreza.
Kriza upravljanja in vodenja sprememb je v politiki hujša kot v biznisu. Pravih rešitev ni. V desetih letih po Drnovškovi vladi bomo to državo spravili na kolena in zato ne potrebujemo velikonočnih blagoslovov RKC. Zadostovali bosta ekonomska kriza in notorična nesposobnost obstoječih poslovnih in političnih elit.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.