Janko Lorenci

Janko Lorenci

15. 4. 2010  |  Mladina 15  |  Kolumna

Tekanje zombijev

V krizi poteka bitka za to, kdo bo imel primat v družbi

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Globalna kriza ima ta čas dva obraza: eden je živčen in negotov, ker ne ve, kaj bo, drugi kaže samozavest, ker se marsikje začenja gospodarsko okrevanje. Obraza se prelivata drug v drugega, a ton dogajanju daje samozavestni obraz: politika obravnava krizo kot problem, ki sicer povzroča ekonomske in socialne težave, a ga je s primerno tehniko mogoče obvladati, ne da bi spremenili celoto. Samozavest je deloma narejena.
Sprva se je hkrati s krizo na veliko govorilo o krizi kapitalizma, zdaj je to govorjenje bolj ali manj zamrlo. Razprava o tem se je vrnila v geto akademskih krogov, antiglobalistov in radikalnejše (se pravi maloštevilne) levice.
To je po svoje razumljivo. Kriza je postala samoumevnost, ki se vleče in vleče, človek s politiko vred pa je prilagodljivo bitje. Najbolj črni scenariji se niso uresničili, gospodarska rast - sine qua non sodobnega kapitalizma - si opomorja. Države so dozdevno našle sredstvo za preprečitev grozečega zloma in stabilizacijo - grmade denarja iz svojih blagajn.
Molči pa se tudi zato, ker povsod prevladuje težnja po ohranitvi statusa quo. Cilj je doseči stanje pred krizo. Temeljite spremembe bi veliko stvari obrnile na glavo, politika in gospodarstvo jim zato nasprotujeta. Poleg tega je alternative težko poiskati, življenja brez kapitalizma pa si jasno ne predstavlja tako rekoč nihče.
Zdaj prevladuje nekakšna tiha razlaga-tolažba: občasne krize so pač neizbežen del kapitalizma. Temu je dodano polovično priznanje, da se je finančni sistem preveč osamosvojil in razbohotil.
Uresničuje se napoved, stara skoraj toliko kot izbruh krize: če ta ne bo dovolj dolga in ostra, se ne bo bistveno spremenilo nič. Vse skupaj je doslej prineslo predvsem veliko škode in trpljenja, nihanje med upanjem in strahom in bolj ali manj kozmetično ukrepanje.
Odnos do neoliberalizma, ki je krizo navsezadnje povzročil, je dvoumen. Načeloma je s krizo doživel poraz, verbalno so ga obsodili mnogi vodilni državniki, število odkritih zagovornikov te ideologije je skopnelo kot spomladanski sneg. Kritik globalizacije Michael Hardt pravi: neoliberalizem je kot zombi. Zombiji tekajo naokoli in povzročajo strašno opustošenje, toda v njih ni več življenja. Neoliberalizem je mrtev v tem smislu, da ni več življenja v njegovih idejah. Vendar bo še nekaj časa hodil okoli in pustošil.
Hardt ima prav. Bankirji si znova delijo bogate nagrade, banke in skladi obnavljajo tvegano poslovanje izpred krize. Sistem kot celota teče naprej po starih tirnicah. Načrti o obrzdanju sveta financ ostajajo na papirju.
Pogledi pa se deloma vendarle spreminjajo. Politika se z globinskimi vzroki krize, kot rečeno, noče resneje ukvarjati tudi zato, ker je za prodor neoliberalizma sokriva. Toda država si je znova pridobila nekaj veljave, globalizacija pa je deloma izgubila absolutno pozitiven predznak in status naravne sile. Med prebivalstvom se krepi jeza na menedžerje in nezaupanje v kapitalizem, nekako v duhu gesla: več države, stop za privatiziranje.
Toda ta nejevolja in zahteve so nejasne in slabo artikulirane. Zmeda v glavah je velika, nikjer na Zahodu razpoloženje ni revolucionarno. Strah pred zlomom in kaosom je močan, ljudem se zdi, da še imajo kaj izgubiti, zlasti elementarno varnost in predvidljivost. V bistvu si tudi množice želijo vrnitev stanja izpred krize, ko je šlo vse navzgor, čeprav so imele od tega malo ali nič.
Poleg tega se socialna kriza plazi v deželo počasneje, kot je vanjo vdrla finančna in ekonomska. Prebivalstva se ne zavedajo, da bodo države zadolženost zaradi posojil, s katerimi so preprečile splošni zlom, sanirale zelo dolgo (tudi do 20 let).
Razpoloženje pa se bo najbrž še spreminjalo, tudi če se bo začelo okrevanje. Dolgotrajno zategovanje pasu bo potisnilo v ospredje moralno spornost reševanja bank, podjetij itd. (se pravi tudi bogatašev) s prenosom dolžniških bremen na množice. Ko bo strah pred hitrim zlomom minil, utegnemo doživeti močnejše množične reakcije. Bolj ko so družbe neenake, nemirnejše so. Odločilno vlogo pri tem bo verjetno igral srednji razred.
Kriza je imela več stopenj: najprej je bilo treba reševati finančni sistem, potem podjetja, zdaj posamične države. Pri tem svet še naprej preveč obvladujejo osamosvojene finance. Samo obseg poslov z deviznimi špekulacijami je po mnenju nekaterih dvajsetkratnik trgovanja z realnimi dobrinami. Banke in razni skladi se vračajo k nevarni tvegani praksi izpred krize. Mnogi strokovnjaki svarijo: ni vprašanje, ali bo izbruhnila nova velika kriza, vprašanje je le, kdaj bo izbruhnila.
Za nazaj je videti, da so najprej nastopile težave politične demokracije, čez čas pa ji je sledila gospodarska kriza. Vse do njenega izbruha je dobra tri desetletja nenehno prodiralo neoliberalno prepričanje, da je država odpisana, škodljiva in ideološka tvorba. Politika je v marsičem postala orodje gospodarstva in sveta financ. Ta je dobil skoraj neomejeno svobodo, ustvaril s finančnimi čarovnijami umeten razvoj in čez čas krizo.
Ta je odpisano državo (politiko) obudila od mrtvih - vsaj pogojno. Brez njene pomoči bi doživeli zlom. Zdaj del akademskih krogov razmerje trg (gospodarstvo) - država (politika) spet premleva na novo. Trg je načeloma asocialen, to ni njegova značajska hiba, ampak vrojena značilnost. Treba ga je regulirati, civilizirati, sicer povzroča krize in uveljavlja zakon džungle. To lahko stori le država (politika), odgovorna za interese celotne družbe. Gospodarstveniki in finančniki niso voljeni in imajo pred očmi samo svoje interese. Slab, surov, neoliberalen kapitalizem je torej proizvod slabe politike - ona dela kapitalizem tak ali drugačen. Trg in država ne smeta biti enakovredna. Družba brez trga in gospodarstva ne more, toda poglavitna pravila mora postavljati država, ki je tudi starejša od kapitalizma. Trg (ekonomija) mora biti del družbene pogodbe in se mora pokoravati njenemu duhu. Tega pa naj bi določali javna blaginja in temeljna civilizacijska načela.
Ta čas se torej bije pomembna bitka, kdo bo imel primat v družbi - kapital ali politika. S to krizo bitka ne bo dokončno odločena. Predkrizno stanje pa se bo kljub inerciji dosedanje ureditve težko obnovilo v celoti. Če se bo, bo to neizbežno vodilo v novo krizo.
Pri tem se postavlja vprašanje, kako izboljšati današnji kapitalizem. Razmislek se odmika od prvotnih zamisli, da bi bilo to treba napraviti globalno. Na mednarodno raven odločilno vplivajo Amerika, Kitajska, EU, IMF ... in pri tem širijo neoliberalno ideologijo, pravi soustanovitelj Attaca Bernard Cassen. Zasuk k drugačni razdelitveni in zeleni politiki je laže izsiliti na nacionalni ravni. To po svoje pravi tudi lanska Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom: rešitev za globalne probleme je v pametni mešanici lokalnega angažiranja in globalne politike.
Po izbruhu krize je še bolj jasno, da Zahod svojega modela liberalne demokracije ne bo uveljavil kot svetovni vzorec. Še več, ogrožen je celo pri njem doma. Tako je tudi zato, ker je po zasuku politike spridil svoj kapitalizem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.