22. 4. 2010 | Mladina 16 | Kolumna
V oblaku
Kako se sporazumeti s pračlovekom v človeku
© Tomaž Lavrič
Z islandskim oblakom je v okolici mnogih evropskih letališč zavladal nenavaden mir. Dokaj nepomemben vulkan je velik del evropske zračne flote prikoval na tla. V civilizaciji, ki pričakuje, da narava in tehnika služita človeku, je narava odpovedala pokorščino. Nihče ni umrl, tudi vojna ni izbruhnila, toda prizori z letališč, natrpanih s čakajočimi, so zbudili okus po katastrofi in človeški nemoči. Za nekatere pa tudi vprašanje: kaj pa če ni naravno in dobro, da letajo po zraku take množice ljudi, bitij brez kril?
Skratka, bilo je veliko jeze, zmede, odpovedanih visokih sestankov in pritožb zaradi pretirane previdnosti, a tudi nekaj tesnobe v mirni, podnebno, geološko in tudi sicer kar varni Evropi.
Ta tesnoba trajno brbota pod površjem in se od časa do časa aktivira. Samo v zadnjem desetletju nas je preplavilo kakih deset valov strahu, od sesedajočih se stolpov v New Yorku do prašičje gripe. Trenutno se posebej bojimo krize, že dalj časa pa segrevanja ozračja. Na starih in novih strahovih človeštva raste umetnost vseh vrst. Filmi katastrof so nam vsadili žive predstave o morilskih potresih, pandemijah, padcih meteoritov ... Na katastrofe nas navajajo, hkrati pa naš občutek za nevarnosti otopijo - saj gre za zabavo! Po tv dobivamo vsakdanji koncentrat nesreč z vsega sveta. Tako bombardirani človek izgublja občutek za realnost - naj gre za cunami, potres, grozečo pandemijo ali napovedi državnih bankrotov. Tako smo proti strahu in nevarnostim po svoje odporni, za strah in s strahom smo trenirani, a se megleno vendarle bojimo naprej.
Še zlasti, če pravo katastrofo vsaj malo povohamo zares. V živo, od blizu deluje čisto drugače - nenadoma je grozeča, realna, neigrana, brez filtrov. Trenirana otopelost pade z nas kot tanka plast razpokanega laka. To je tako kot s smrtjo - tisoč jih vidimo na platnu, ko pa eno doživimo od blizu, nas udari in hkrati pošlje sporočilo o lastni smrtnosti.
Islandski oblak je čisto malo dišal tudi po tem. Nenadoma je bilo mogoče začutiti, kar se načeloma sicer ve: smo ujetniki in ne gospodarji narave, kar je tiha predpostavka našega razvoja. Popolnoma odvisni smo od te edine Zemlje in njene dobre ali slabe volje. Zadnjih 10.000 let je bila dobre - to je (bilo) obdobje podnebne stabilnosti, ki je omogočilo nastanek civilizacij, zraslih v sedanjo.
To ne pomeni, da nismo ogroženi tudi v tem zlatem času - z Zemlje ali iz vesolja. Seznam objektivnih nevarnosti (imenujmo jih tako, ker so od človeka popolnoma neodvisne) je dolg - potresi, cunamiji, vulkanska zima, vročinski šok zaradi počasnega segrevanja Sonca, padec meteorita, kakršen je pred 70 milijoni let iztrebil dinozavre. Vročinski šok je stvar daljne prihodnosti, meteorit lahko pade tako rekoč kadarkoli, enako lahko »jutri« izbruhne kateri od ducata supervulkanov; eden od njih je pred 250 milijoni let povzročil največje umiranje na Zemlji.
Potem so tu nevarnosti, ki izhajajo iz predpostavke o človeku kot gospodarju narave - pandemije, jedrsko orožje, različne dvorezne tehnologije. Te nevarnosti (so)ustvarja človek sam, navadno z dobrimi nameni. Nekatere ga lahko v najslabšem primeru zbrišejo s sveta, druge (npr. segrevanje ozračja) mu lahko skrajno zagrenijo življenje.
Vendar ne gre samo za posamične dramatične nevarnosti, ki bi, če bi, večinoma izbruhnile na hitro. Človek si polagoma, s tempom polža, a čedalje hitreje ustvarja težave predvsem s svojim modelom razvoja. To je izključno njegov izdelek, ne proizvod narave. Ta razvoj je tako uspešen, da grozi pokopati samega sebe. Zdaj je človeštvo kot globalizirana celota na poti k temu, kar se je zgodilo posamičnim civilizacijam, ki so se spravile v grob, ker so spodkopale naravne temelje svojega obstoja. To ne pomeni, da bo kar izumrlo, lahko pa civilizacijsko zdrsne globoko nazaj. Čemu potem razvoj ali »razvoj«?
Del razvoja so tudi gospodarske krize. Lahko se sprevržejo v velikanske katastrofe, enake najhujšim naravnim - velika depresija je posredno zanetila drugo svetovno vojno. Ulrich Teusch v knjigi »Družba katastrof: zakaj nas škoda ne izmodri« pravi: o temeljnih vzrokih katastrof in nevarnosti se ne pogovarjamo, ker bi morali potem problematizirati temelje svojega gospodarskega in družbenega reda. Njegova teza velja tudi za sedanjo krizo: pravzaprav se hoče vzpostaviti prejšnje stanje, ki pa je v krizo privedlo.
Naj znova navedemo Dennisa Meadowsa, nejevoljno poslušanega avtorja znamenitih »Mej rasti«: svojčas smo vsaj še dopuščali zastoje konjunkture. Zdaj to ni več sprejemljivo. Če dovolj rasti ne zmore realno gospodarstvo, pač tiskamo denar in razne papirje - samo da gre navzgor. Od koncepta nenehne rasti bi se morali posloviti najkasneje v 80. letih, ko so ljudje porabili še manj virov, kot jih lahko Zemlja obnovi. Danes porabimo 125 odstotkov obnovljivih virov. Če ne bo storjeno nič proti naraščanju prebivalstva, obremenjevanju okolja in tratenju energije, bodo meje rasti prvič postale očitne prihodnje desetletje, najkasneje sredi stoletja pa se bo današnja civilizacija zrušila.
Kakorkoli obračamo: človek živi tudi po svoji zaslugi nevarneje in bolj negotovo, kot si priznava. To je zelo človeško in zelo slabo. Moderni zahodni človek je bogat, razcepljen in frustriran. Vedno bolj se zaveda svoje ogroženosti, toda udobnostim, ki jih prinaša nenehna ekspanzija, se ne bi odrekel. Da bi lahko živel kolikor toliko spokojno, zganja umetnije: zatiska oči, se prepušča fatalizmu, upanju, da bo že kako, in veri v tehnologijo, denimo v geoinženiring (gnojenje oceanov, posipanje atmosfere itd.). Vsa ta čustva povezuje pridušena tesnoba.
Vztrajnost sistema je velika - in ta stroj pomaga odločilno poganjati človekova narava. Naj se v tem kratkem in edinem življenju odpovemo letom po nebu, sveži hrani z vseh koncev sveta, sladkostim, ki jih prinaša razvoj? Iz te zanke se nismo izvili niti teoretično. Človek je genetsko tak kot nekoč, ko je živel v svetu s savanami in z gozdovi do vseh obzorij. Civilizacije so se deloma naučile samoomejevanja, tako daleč pa niso prišle, da bi vzgoja kar pomendrala pračloveka v človeku.
Kako se s tem pračlovekom sporazumeti, ni samo filozofsko vprašanje, ampak dolgoročno vprašanje preživetja. Mnogi mislijo, da je to mogoče samo prek katastrof. Če ima Meadows prav, se bo prisilna prevzgoja začela kmalu. Pritisk je dvojen: od zunaj ekološki pritiski, od znotraj napetosti v družbi turbokapitalizma. Kaj bo iz tega nastalo, ni jasno, toda sedanji tip razvoja se dolgo najbrž ne more nadaljevati.
Sobotna akcija Očistimo Slovenijo je delček te zgodbe. Po eni strani enodnevna, površinska, odstranjujoč samo najmanj problematično vidno nesnago. Po drugi strani blagodejna. Nekaj je le očistila. Delovala je vzgojno in zraven je bilo veliko mladih ljudi. Bila je akcija od spodaj in s tem nezaupnica »onim zgoraj«, ki ne zmorejo dajati pametnih impulzov. Bila je množična, kolektivna in s tem izraz želje, da ta skupnost noče biti povsem razdrobljena in razklana, v kar jo sili sistem. Bila je potencialno nevarna - če bo kdo našel in znal uporabiti podobno povezujoč (socialni?) motiv. Izražala je tesnobo zaradi ogroženosti in dobro voljo, da se kaj naredi, ne samo čaka. Bila je enodneven izstop z nekaj obeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.