Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

29. 4. 2010  |  Mladina 17  |  Kolumna

Prvomajski govor

/media/www/slike.old/mladina/il_prvomajski_govor.jpg

© Tomaž Lavrič

Tovariši in tovarišice!
Za vaš praznik vas ne bom zmerjal z gospodi in gospemi. Ta dva izraza hlinjene spoštljivosti vnašata hlad med govorca in ogovorjenega. Tiste, na katere se nanašata, osamita: vsak je sam svoj gospod. Nihče pa ni sam svoj tovariš. Tovariši smo drug za drugega. Skupaj. Solidarno.
Zakaj se sploh lotevam nečesa tako minulega, kakor se zdi, da je prvomajski govor? Če bi bila TV Slovenija enako javna za vse državljane in bi prazniku dela namenila primerljivo dozo spoštovanja kakor praznikom, za katere bije srce njenemu vodstvu, bi ji to delo prepustili. Ker pa se že vrsto let ne more odločiti, ali naj 1. maj umaže ali prešprica, bomo namesto nje opravili delček njenega dela. Praznovanje si bomo pripravili sami. Prostovoljno se javim za govor, vam pa prepuščam skrb za kres, jedačo, pijačo, pesem in ples. Ker so zaradi neuporabe nekatere besede nekoliko zarjavele, se najprej zmenimo, kaj pomenijo. Zlasti - čigav praznik je »praznik dela«? Kako naj ga praznujemo kot slovenski državni praznik v krizi globalnega kapitalizma?
Vsem je očitno, da ni »delo« tisto, ki praznuje, ampak delavke in delavci. A kaj ima pri tem država? Novo leto pride za vse, od umirajočih do novorojenčkov, po vsem svetu - ni posebej slovensko in nikomur ne pripada bolj kakor komu drugemu. Božiča in velike noči ne praznujeta kot državnega praznika Jezus in sveta družina, ampak predvsem tisti, ki verjamejo vanju. Preostali s(m)o povabljeni zraven v imenu navade in vrednot, ki povezujejo družbo, predvsem miru in družine. Kako pa je s 1. majem?
Izvirno je 1. maj praznik industrijskih delavcev v spomin na njihove tovariše, ki so padli pod streli kapitalistične države, ko so se solidarno potegovali za boljše delovne razmere, višje mezde in krajši delovni čas. To je praznik dela, kolikor se delo bojuje proti kapitalu. Prvi maj je praznik delavcev, ne kapitalistov. Zapiranje tovarn, selitev kapitala v države s cenejšo delovno silo, plačevanje dolgov špekulantov, ki so nas spravili v krizo, iz denarja davkoplačevalcev (namesto da bi jih razlastili) so razredni boj kapitala proti delu. V krizi 1. maj ne more biti praznik vseh. Ni čudno, da se predstavniki države in servis javnosti počutijo nelagodno. Zelo upravičeno se jim lahko zdi, da to ni njihov praznik.
In vendar se mu Slovenija kot država ne more kar odreči. Če bi v njenem imenu praznik odpravili, češ da ni praznik vseh, bi s tem dejanjem priznali, da država ni država vseh, ampak le privilegiranih. S tem bi upravičili razredni boj delavcev. To pa ni popularno. Kaže, da si razrednega boja niso izmislili komunisti in anarhisti. Razgalja politični pomen družbenega razslojevanja: sredina se krči, zato je v političnih kampanjah vse težje prepričevati ljudi, da je družba celota, in so pomanjkanje skupnih ciljev politiki vse bolj primorani (in tudi pripravljeni) prikrivati s »populističnimi« (bolje: demagoškimi) enodnevnimi mobilizacijskimi gesli.
Pa ni razredni boj nikakršen izvirni greh skrajne levice, ampak le vsebina kapitalizma, ki so jo bili delavci prisiljeni sprejeti. Na izkoriščanje so odgovorili z organiziranim odporom. Njihov razredni boj je bil alternativa trpljenju brez upiranja. Vse večje izkoriščanje - oblika razrednega boja, ki jo prakticira kapital - ljudi razčlovečuje, boj delavcev, ki ga praznujemo 1. maja, pa je oblika boja, ki nas dela bolj humane, ker nas povezuje v solidarnem prizadevanju za človeško življenje vseh.
Če je božič lahko družinski praznik in velika noč praznik miru, zakaj ne bi mogel biti praznik dela praznik solidarnosti? A kako? Tako, da solidarnost razširimo na solidarnost med razredi? In zakaj ne med rasami, med narodi, med spoli, med vsemi živimi bitji? Biznis je oba praznika judovsko-krščanskega izvora in še novo leto za nameček naredil čisto podobna valentinovemu. Za komercialni pogled so vsi enako prazniki zastonj sentimentov in blaga za vsak plačilni razred. Gotovo bi se dalo tako prodati tudi solidarnost: kakor je bil nekoč en dan v letu norec kralj (potem so ga usmrtili), tako bi se tudi danes en dan v letu lahko vsi bratili med seboj, direktor Bobinac pa (naj mi oprosti, ker ne vem, koliko posluha imajo drugi direktorji) bi npr. ves večer zastonj prepeval delavkam (morda kar pri Mariu, Pri vas doma).
Malo bolj zvita različica prvomajskega bratenja med razredi bi bilo sklicevanje, da v sodobni družbi vsi delamo (razen brezposelnih, pa še ti baje delajo, čeprav na črno, v sivi ekonomiji). Delajo berači, gospodinje, študentje ... največ delajo seveda kapitalisti. Je torej 1. maj praznik dela, ker vsi delamo in nihče ne lenari?
Ne! Prvi maj je praznik tistih, ki si prizadevajo, da bi se s poštenim delom lahko potrdili kot koristni člani družbe, za katere prihodnost se jim zdi smiselno in vredno živeti. »Pošteno delo« ni propagandna puhlica sindikalistov, ampak je bistven poudarek: zaželeni cilj ni večji zaslužek ne glede na vse drugo, ampak plačilo, ustrezno temu, da delavci »vlagajo« v svoje delo svojo človečnost: znanje, spretnost, ponos, pričakovanja, sodelovanje z drugimi, medsebojno solidarnost in iz nje izhajajoče medsebojno spoštovanje.
Prvi maj je lahko praznik naše medsebojne solidarnosti samo tako, da praznujemo konkretne vrednote. Za mezdne delavce je in bo praznik boja za njihove pravice, pa naj so trenutno zaposleni, na čakanju ali na zavodu. Za uslužbence in nas »javne delavce« je primeren trenutek, da se vprašamo, komu koristi naše delo: družbi, državi, delodajalcu, meni samemu? Praznik dela ni čas, ko je treba tajiti razredni boj. Je pa nadvse primeren trenutek za spoznanje, da lahko razredni boj nekoliko civiliziramo. Vladajoči lahko to naredijo le na en način: tako, da v svojem razrednem boju popustijo in privolijo v kompromis. Temu kompromisu se reče socialna država.
Zdaj lahko zakličemo: »Živel 1. maj, praznik dela!« Kres bi moral biti med tem že narejen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.