6. 5. 2010 | Mladina 18 | Kolumna
Grški menetekel
Kakšna bi bila Evropa brez EU?
© Tomaž Lavrič
Večina Evropejcev s Slovenci vred je slabe volje, ker bo morala s svojim denarjem preprečevati bankrot zapravljivih Grkov. Pri tem ni niti najmanj jasno, ali bo dogovorjena pomoč pomagala. Če ne bo, se lahko zgodi marsikaj, od revolucije v Grčiji do splošne destabilizacije EU.
V globalni krizi, ki je pomagala zanetiti tudi grško, ta pa zdaj spravlja v težave Unijo, so se dokončno razblinile nekatere iluzije o združeni Evropi: ekonomsko ni nič manj ranljiva od Amerike, po njenem slabem zgledu je preuredila svoj kapitalizem, njena svojevrstna zgradba je krhka. Taka Unija - prepletena in razdrobljena hkrati - tudi ni kaj prida solidarna.
Brez pomoči bi se Grčija naglo zlomila. Tega si EU ne more privoščiti. Najprej zaradi Grčije same; v stiski bi lahko ta vnetljiva država s težavno zgodovino državljanske vojne in diktature padla v »predrevolucionarno« stanje, ki bi se utegnilo razlesti v druge dele Evrope, marsikje prav tako čedalje nemirnejše. Grški bankrot pa bi - zaradi narave finančnega kapitala in krizne psihologije - poslabšal tudi položaj drugih evrobolnikov in morda povzročil celo novo uničujočo finančno krizo.
Za pomoč tako ni prave alternative. Dana je s stisnjenimi zobmi in pozno. To ni naključje. Kriza traja že dve leti, v EU pa je doslej vsak reševal samo svojo kožo. Položaj v njej ni kaj bistveno drugačen kot v svetu nasploh. Na svetovni ravni enotne protikrizne strategije ni mogoče uvesti - razvojne razlike so prevelike, skupne institucije in občutek planetarne povezanosti prešibki. EU bi morala biti načeloma veliko na boljšem kot ostanek sveta, a vsaj za zdaj ni.
Vzrok za to je njena osnovna zgradba. Unija je že dalj časa v nekakšnem vmesnem stanju med politično in ekonomsko unijo, med ohlapno federacijo in konfederacijo. Zaradi te hibridne narave je polna problemov, a hkrati dokaj trpežna. V krizi pa začnejo težave prevladovati. Zdaj se jasneje kaže nekaj izrazitih vzrokov vprašanj, ki se sprožajo ob grški drami.
Prvi je različna razvitost članic, ki se je s širjenjem Unije nenehno večala. Severozahod je na splošno bolj razvit kot jugovzhod. Bogatejše članice so pred hudo dilemo: ali naj, čeprav same v težavah, pomagajo sestričnam v še večji stiski ali pa se bo v nevarnosti znašla vsa EU. Za naprej bi si bilo deloma mogoče pomagati z večjim poenotenjem raznih politik, denimo ekonomske in finančne. A taki predlogi trčijo ob zid ljubosumnega varovanja suverenosti, medsebojnega nezaupanja, strahu pred diktatom velikih in različnih. Ta zid je zgrajen iz upravičenih in neupravičenih pomislekov.
Drugi vzrok je širjenje neoliberalizma. K temu je prispevala tudi Barrosova komisija in tako pomagala soustvarjati krizo. Tega ne bi mogla početi, če ne bi take poti ubirale tudi vodilne članice. Komisija hoče Unijo čim tesneje povezati, zato je njena neoliberalnost neumna, saj stopnjuje razlike in napetosti v družbi, s tem pa daje prostor demagogom, nacionalistom in skrajnežem, ki na Bruselj radi kažejo kot na krivca za domače težave. Neoliberalizem, po svoji filozofiji nasprotnik solidarnosti in sodelovalnosti, Unijo bolj razbija kot povezuje.
To je povezano s tretjim vzrokom, spreminjanjem razpoloženja na celinski ravni. Evropske družbe postajajo manj strpne, bolj ksenofobne, nacionalistične itd. Nekateri sociologi govorijo o negativnem kulturnem prelomu. Mnenja o njegovi moči so različna, vendar ni dvoma, da slabo vpliva na povezovanje Unije. Nelagodje, povzročeno s pritiski globalizacije in neoliberalnih reform, naraščanjem socialnih razlik, težavami srednjega razreda in brezupom revežev, napetostmi zaradi priseljevanja itd., zajema bogate in revne države, s krizo pa se je še poglobilo. Vse to vztrajno pritiska tudi na demokracijo. Dvomi o njej in kapitalizmu naraščajo povsod, to pa ni dobro niti za Unijo.
Zdaj jo držijo skupaj predvsem inercija, gospodarska prepletenost in težavnost morebitnih sprememb. Nekdanji povezujoči strah pred evropsko vojno in skupnim zunanjim sovražnikom (Sovjetsko zvezo) je potonil v pozabo. Francosko-nemška zveza se je ohladila, predvsem pa se spreminja Nemčija; združila se je, izgubila občutek zgodovinske krivde, ki ga je kompenzirala s poudarjeno evropskostjo, in zdaj je normalna, a mogočna članica, ki gleda predvsem na svoje koristi. Evropska ideja je oslabela tudi v številnih drugih državah. Skratka, velika večina članic ta čas noče močnejše, bolj strnjene EU. O tem pričajo tudi ponovna Barrosova izvolitev in bledi figuri novega predsednika in zunanje ministrice EU.
Unija tako tudi v krizi ostaja »nekaj vmes«. Iz nje prihaja marsikaj slabega (prevlada velikih članic, zapravljive institucije, pogosto nepotrebno unificiranje,...). Toda kaj bi bilo, če je ne bi bilo?
Celina bi znova razpadla na nekaj tekmujočih blokov okoli Nemčije, Anglije, Francije ... Obnovila bi se evropska oboroževalna tekma. Ameriški vpliv bi se povečal, enako strah pred Rusijo. Teža Evrope v svetu bi bila zanemarljiva, v povprečju bi se razvijala slabše. Majhne države bi postale sateliti velikih. Tako bi bili ogroženi tudi vsi poglavitni dosežki Unije: mir, demokracija, vsaj za silo dostojna socialna država, skupni trg. Evropa in svet brez EU bi bila nevarnejša in manj predvidljiva.
Dragocenost Unije se pokaže šele, če jo umetno zbrišemo z zemljevida. To je v tem živčnem času dobro imeti pred očmi.
Pomoč Atenam se zdi tvegan, zasilen, izsiljen odgovor na grožnje grške krize. Toda nevarnosti, ki bi jih povzročil takojšnji grški zlom, so take, da se najbrž mora poskusiti. Slovenska oblast pa bi morala v tem okviru storiti vse, da bi naš delež pomoči vsaj v prihodnjih podobnih primerih proporcionalno zmanjšala. Sicer jo bo to ekonomsko in politično drago stalo.
Pri tem je jasno, da EU (njene vodilne članice) z dogovorjeno pomočjo samo odlaga reševanje tako grškega problema kot svojih trajnih slabosti in dilem. Lizbonska pogodba jih ne bo odpravila, metanje denarja v finančne luknje tudi ne. Čas je tak, da bi se bilo treba znova vprašati o temeljih Unije, in to v tesni zvezi z vladajočim sistemom - demokracijo in kapitalizmom. Unija, prav nič abstraktna tvorba, je od njega usodno odvisna. Če v resno krizo pade kapitalizem, mu neizbežno sledi tudi Unija. To se dogaja pred našimi očmi - najprej je bilo treba reševati banke, potem velika podjetja, zdaj države in celo Unijo samo. Grki so za svojo krizo v marsičem krivi sami, v marsičem pa so žrtve mahinacij osamosvojenega finančnega kapitala, začenši z ameriškim. Grških težav trajneje ni mogoče zdraviti izolirano, brez popravkov sistema. Dokler bo ostalo pri tem, bodo nenehno grozile nove grčije, Unija pa se bo opotekala iz težave v težavo.
Njena prihodnost je zelo negotova. Še najverjetnejša se zdi njena postopna degradacija, morda v obliki zloglasne »Evrope dveh hitrosti«. Če se je evropska skupnost nekoč zdela nuja, zdaj vedno bolj deluje kot stvar izbire. V takem ozračju pa lahko ostra in dolga kriza (še si bodo sledile) Unijo tudi raztrga. Grčija postavlja tesnobno vprašanje: ali je EU že presegla vrh svojega razcveta?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.