6. 5. 2010 | Mladina 18 | Kolumna
Grčija
Reševanje Grčije odpira možnosti nove radikalne reforme EU ali pa poti njene stagnacije
Grška dolžniška kriza je doživela v zadnjih tednih dramatičen obrat. Prvotni reševalni paket so visoki predstavniki ECB, MDS in EU povečali za trikratnik, nemška vlada je pohitela s predlogom zakona o finančni pomoči, v Atenah in drugod po Grčiji smo imeli velike delavske demonstracije in poulične nemire. Nekateri vidijo v Grčiji nekakšno ponovitev scenarija reševanja banke Lehman Brothers in napovedujejo dramatično vrnitev finančne krize kot dolžniške krize držav. Za druge je to začetek konca EMU in poglabljanje politično-ekonomske krize same EU. Tretji se sklicujejo na dosedanje izkušnje drugih kriz in opozarjajo na tehnokratske rešitve krize. V igri so veliki politični in ekonomski vložki zasebnega in javnega sektorja, biznisa in politike, EU in ZDA. Reševanje Grčije odpira možnosti nove radikalne reforme EU ali pa poti njene stagnacije.
Grške težave so postale predmet širše javne razprave v zadnjih šestih mesecih. Še v začetku leta se je zdelo, da bo zadostovala grška izhodna strategija kot standardni načrt fiskalne konsolidacije do leta 2013. Njeni makroekonomski kazalci so bili razmeroma ugodni glede rasti, zaposlenosti in inflacije, ključna problema sta bila visok deficit in zunanja zadolženost. Toda Grčija dejansko finančno ni sposobna odplačevati zunanjih dolgov, njeno gospodarstvo počiva zgolj na ladijskem biznisu, turizmu in poljedelstvu, kar onemogoča izvozni zasuk, in vse blagajne javnih financ, tudi zdravstvena in pokojninska, so v velikih težavah. Grško prebivalstvo je preprosto zadnjih nekaj let živelo od zunanjega in notranjega zadolževanja, v povprečju njihova socialna država, blaginja prebivalstva in javni standard presegajo njihove ekonomske možnosti tako na državni kot na zasebni ravni. Njena dolžniška kriza je hkrati povezana z notranjo politično korupcijo ter davčnim neredom, kar povzroča vedno večjo politično nestabilnost in kaos na ulicah grških mest.
Morda nas lahko nekateri zgodovinski primeri v teh razmerah nekoliko pomirijo. Vse finančne krize, kot dokazujeta v svoji panorami kriz skozi osem stoletij Rogoff in
Reinhartova, se končujejo s poglabljanjem zadolženosti držav. Dolžniška kriza je pretresla svet manj razvitih držav v osemdesetih letih, poznamo izkušnje »tekilske krize« v Mehiki (1994-1995), v Argentini (1992-2001) in Braziliji (2002), pa tudi v Aziji (J. Koreja, 1997), za nami je tudi japonska izkušnja (1991-2003). Evropa je doživela valutne pretrese, ki so pozneje pripeljali do sklepa o večji monetarni integraciji in fiskalnem usklajevanju v začetku devetdesetih. Nič novega torej. Tisto, kar je novo, so obseg, struktura in globina sedanje krize.
Mehiški reševalni paket je bil težak, v sedanjih vrednostih, 71 milijard USD, korejski 79, argentinski 27, grški pa kar 120 ali celo več. Novo je tudi to, da evropska dolžniška mreža samo petih najbolj zadolženih držav znotraj EMS (Italija, Španija, Irska, Portugalska in Grčija - PIIGS) presega 2700 milijard evrov in zahteva posebno obravnavo in poravnavo znotraj EU. In na koncu smo lahko vedno znova presenečeni, da politika še vedno nima nobenega trdnega oprijema, kako ravnati v teh primerih. Tudi tokrat imamo ad hoc reševalno akcijo namesto dobro premišljenega načrta. Še vedno je v ospredju igra nekakšnega finančnega zaupanja, ki prevladuje nad normalnimi ukrepi ekonomskih politik in nujnimi institucionalnimi reformami. To pomeni, da grški reševalni paket v treh letih morda niti ne bo aktiviran, če bo prišel čudež svetovne konjunkture, če bo Grčija dosegla pričakovane strukturne reforme ali če bo prišlo do skupnega evropskega reševanja dolžniške krize ... Zveni noro, ker je vse skupaj resnično precej zmedeno.
Danes ni nobenega dvoma, da je Grčija sama najbolj odgovorna za svoje napake, da pa smo vsi skupaj na isti ladji, kjer ni za nikogar brezplačnega kosila a la carte. Trenutno ni dobre rešitve, izbiramo najboljšo med slabimi. Prevladalo je politično prepričanje, da morajo EU, ECB in MDS pomiriti finančne trge, banke in bonitetne hiše, z videzom visokih garancij in obvladovanja krize. Toda ponujane rešitve ne vzbujajo zaupanja. Niso rezultat hitrega dogovora, obljubljajo goloba na strehi namesto vrabca v rokah in vrtoglavo stopnjujejo stroške reševanja. Vsakega državljana EU in člana evro skupine stanejo oportunitetni stroški tega kluba nekaj manj kot 6 evrov na mesec do leta 2013. In to je ekonomsko in politično nevzdržno. Bolje bi bilo, če bi v prehodnem obdobju finančno odgovornost za reševanje krize prevzela sama EU kot centralna ustanova namesto sterilne koordinacije članic. Pri tem bi sodeloval MDS kot sofinancer in tehnični koordinator pogojev strukturnega prilagajanja. Hkrati pa bi takoj morali začeti proces reprogramiranja dolgov celotne evroskupine in ne zgolj Grčije. Kupiti je treba čas za sistemske ukrepe, toda ne na račun dodatnega tveganega zadolževanja članic in dopuščanja igric kapitalskih trgov, ki izsiljujejo ceno za finančno sanacijo zapadlih dolgov.
Toda niti Barrosova ekipa niti EU nista dorasli želenim institucionalnim spremembam. Najprej moramo dobiti strožja in hkrati bolj elastična fiskalna pravila (3/60), potem potrebujemo evropski reševalni sklad in na koncu tudi formalne možnosti izstopa (izključitve) iz evro- ali celo EU-skupine. Grška dolžniška kriza je dejansko kriza evropskih institucij, njenega političnega odločanja in drugorazrednih politikov. Monetarna centralizacija brez fiskalne podpore ne vzdrži asimetričnih šokov, politična koordinacija brez jasne politične legitimnosti ne omogoča pravih odločitev. EU in svet potrebujeta državne bonitetne presoje in drugačno koordinacijo kapitalskih trgov. Vsi drugi ekonomski triki, od usklajenosti plačilnih bilanc, pa tudi plač in pokojnin, do inflacijske prerazdelitve bremen, so za sedaj zgolj skrito orožje.
Svobodni trgi počivajo na morali resničnih informacij, svobodne politične odločitve na etiki pravne države in družbene odgovornosti. Med obema idealoma je brezno odločitev, kjer vsakokratni interesi in moč prevladajo nad zveličavnostjo politično-ekonomskih evangelijev. Zato sprememba pravil in načinov obnašanja ne bo lahka. Stari Grki so imeli priročno rešitev. Stopili so v Delfe, da bi se dogovorili, potem pa so se prepustili igri bogov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.