Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

20. 5. 2010  |  Mladina 20  |  Kolumna

Od kod vandalizem?

Ob pustošenju na študentskih demonstracijah

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_20.jpg

© Tomaž Lavrič

Študentske demonstracije so vandalizem brez primere, je povedal predsednik Državnega zbora Pavel Gantar. Razbita okna, poškodovana fasada, izrute granitne kocke in goreče grmovje mu daje prav. Tudi govori študentskih funkcionarjev pred tem so bili s frenetičnim vpitjem skrajno hujskaški. Popolna anomalija je tudi študentska vlada, ki ima prek študentskega dela takšne dohodke, da plačuje po 40 tisoč evrov za nasvet, da naj ne kupi zabaviščne stavbe. Zdrava pamet bi sodila, da gre za čisti kriminal, in bi pričakovala, da bi poti denarjev sledila kriminalistična policija.
Vandalov kajpak ni kaj braniti, toda vseeno si velja zastaviti vprašanje: kako je mogoče, da se takole na mah sproži toliko nasilja, ki od nedolžnega piskanja in vpitja preide v brutalnost?
In zakaj ravno pred parlamentom, ne pa denimo po ulicah središča Ljubljane?
Tokrat vpletem lastno izkušnjo. Malo po drugi uri se peljem s kolesom po Prešernovi, ko pridirja mimo policijski avtomobil z zavijajočimi sirenami v smeri proti Aškerčevi. Ko zavijem na blokirano Šubičevo, mi pot prekriža manjši oddelek policijske konjenice. Pred parlamentom uzrem kordon specialcev z zaščitnimi jopiči. Ulica na drugi strani parlamentarne palače je polna policijskih kombijev, ki so nagneteni eden zraven drugega. Naredim krog in zraven Grobnice narodnih herojev uzrem marico, iz katere divje laja krdelo policijskih psov. Nad mestom kroži policijski helikopter. In kdo je bil v tistem hipu antagonist, pred katerim so branili utrdbo? Na ploščadi pred Maximarketom je bila množica živopisnih mladostnikov, ki so predirljivo piskali in mahali s parolami.
Neverjetna demonstracija moči in zastraševanja, ki je bila v šokantnem nesorazmerju s študenti. Brutalna moč, ki mi je že kot pasantu šla na živce, kaj šele, če bi bil v koži demonstrantov.
Dogodki kasneje so me potem demantirali, saj se zdi, da je bila policijska moč očitno edini varuh civilizacijskega reda.
Toda, kaj bi se zgodilo, če bi tam ne bilo policijske konjenice, kordonov specialcev in pasjega laježa službenih psov? Bi tudi potem demonstranti demolirali stavbo parlamenta in bog ne daj linčali poslance?
Kajpak hipotetična spekulacija. Poiščimo zatorej podoben primer iz nedavne zgodovine. Leta 1988 je v Ljubljani potekal še veliko večji miting v podporo četverici (Borštnerju, Janši, Tasiću in Zavrlu) na Kongresnem trgu. Bil je glasen in bučen, toda zgodilo se ni nič, nobenega metanja opek ne razbijanja oken na stavbi parlamenta. Toda stavbe, v kateri je bil sedež partijsko izbrane skupščine, ki je bila realni antagonist Odboru za človekove pravice in bodočemu Demosu, takrat niso varovali specialci, pred njo ni stal vodni top, kaj šele, da bi naokoli postopal odred policijske konjenice. Še več, celo na samem zborovanju na Kongresnem trgu praktično ni bilo opaziti policajev. Kako je bilo to mogoče?
Čez leta je v enem intervjuju razkril skrivnost Pavle Čelik, ki je kasneje postal tudi poveljnik slovenske policije. Kot operativni vodja akcije je povedal, da je imel na prizorišču vsega za prste ene roke uniformiranih policajev, da pa je imel nedaleč stran pripravljene posebne enote. Zakaj tako? Mož, ki je študiral tudi v Franciji in poznal naravo študentskih nemirov v Parizu '68, je dejal, da moči policije ni hotel izpostaviti, ker je predvideval, da bi to lahko sprovociralo in izzivalo demonstrante, ki se ponešeni s svojo množičnostjo lahko hitro spravijo v spopad s policijo.
Pred dvema desetletjema smo imeli v zatonu komunističnega režima policijskega načelnika, ki je razmišljal kot sociolog, in katerega osnovna ideja je bila, kako ohraniti javni red tudi v času demonstracij in to s preudarno uporabo policije. Še kasneje, leta 1992 je posebej izpostavil, da je za družbo izredno nevarno, če postane predsednik politične stranke policijski minister, saj to nehote ogrozi profesionalnost policije.
Dobro, zdaj smo v letu 2010. Študentske demonstracije so bile sklicane kot protest proti vladni politiki. In koga so protestniki dobili za sogovornika? - Parlamentarni vrh jih je ignoriral, zasedanje poslancev je teklo, kot da bi zunaj ne imeli protestov. Običajno pride pred demonstrante, ki se zberejo pred skupščinsko palačo, politični predstavnik, ki jih nagovori z besedo.
Minister Ivan Svetlik bi bil deležen žvižgov, lahko bi ga zadelo tudi kakšno jajce, toda to je neznatna cena v primerjavi s ceno sedanje devastacije. Še več, ko so imeli študenti Škisov žur, ki je bil namenjen njim samim, se jim je vsilil premier Borut Pahor, ki je na vsak način hotel z njimi govoriti. Tokrat, ko so študentski protestniki prišli k njegovim palačam, s protestom, da naj na novo pretehta svoje določitve, na dan, ki je bil že dolgo določen, njega ni bilo. Bil je na varnem v idilični Lipici.
In koga je vladajoča politika ponudila kot sogovornika študentskim demonstracijam? Nikogar iz svojih vrst, ampak je medse in študente postavila zastrašujoč policijski ščit. Namesto pogovora politike z demonstranti smo dobili dialog policije z demonstranti. Čisti akt politične arogance!!!
In sedaj praktično vprašanje: ali je bila to edina možnost Pahorjeve vlade? Gotovo je sporen sistem študentskih servisov, toda to je moč spremeniti s sprejetjem zakonov, predvsem pa restriktivne poteze lahko vleče le oblast, ki je sama asketska. Ki ponazarja, da s krčenjem ugodnosti začenja pri sebi.
Nedavno se je spremenil prometni režim na Beethovnovi ulici. Na drugi strani cestišča ob parlamentu so bila prosta parkirna mesta, na katerem so za plačilo lahko parkirali avtomobile vsi mimo vozeči vozniki. Zdaj tam stoji znak, ki slehernikom prepoveduje parkiranje, parkirna mesta so rezervirana samo za Državni zbor!!! Preprosto - državljani lahko pustimo avtomobile na najdražjem mestnem parkirišču pri Maximarketu, parlamentarna nomenklatura pa ima prosta parkirišča.
In še ena aktualna cvetka. Ministrstvo za zunanje zadeve je ugotovilo, da je francoščina pomemben jezik diplomacije. Povsem stvarno, toda zdaj je sklenilo, da bo več kot 300 svojih uslužbencev poslalo na triletne kurze francoskega jezika. Seveda spet na račun davkoplačevalcev. Vsekakor človeka bogati znanje jezikov, pa vendar se te stvari rešujejo bolj enostavno, ko pač v službe jemljejo te, ki pač že znajo francosko.
Državna oblast, ki je sistematično potratna, ki demonstrativno najame prostore za Nacionalni policijski urad na tak način, da z najemnino praktično poplača lizing poslovnega partnerja družine policijske ministrice, takšna oblast bo zgolj z aroganco težko prepričala druge socialne skupine k varčevanju na njihov račun.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.