22. 6. 2010 | Mladina 21 | Hrvaška
Dogajanje naroda
Čim Hrvate spustiš na kako polje, kjer lahko blejajo o Titu in antifašizmu ali o Paveliću in ustaših, so zadovoljni in srečni, oblast ve, da so to koristni varnostni ventili
Kot je znano, je Hrvaška v hudi krizi. Denarja ni več od nikoder, penzionisti ne vedo, ali bodo dobili naslednjo pokojnino, delavci odštevajo poslednje dneve v svojih ladjedelnicah, tovarnah, na poljih ..., zapori se nenadoma polnijo z obsojenci iz druge lige, premierka Kosorjeva pa je očitno popolnoma izgubila živce, kar pomeni samo, da se njenemu kraljestvu nereda in korupcije bliža konec. Gospa v glavnem histerično grozi vsem, ki si drznejo ugovarjati njeni visokosti - novinarjem, opoziciji, predsedniku države.
Pred kratkim je tako povsem resno, z višav svoje politične funkcije, od odvetniške zbornice zahtevala ostre ukrepe zoper uglednega odvetnika, gre za branilca priprtega podpredsednika Kosorkine vlade, ker je javno dejal, da njegov klient vsekakor ni edini krivec za neverjeten rop električne energije. Ta energent namreč Hrvaška že leta dobavlja tovarni aluminija v Mostarju v BiH po smešno nizki ceni, še prej pa je bila s sumljivo privatizacijsko pogodbo, ki jo je podpisala prav gospa Kosor, uničena šibeniška Tovarna lahkih kovin, da bi se laže razvijal ravno mostarski proizvajalec aluminija. No, namen takšnih denarnih transfuzij sosednji Hercegovini je bil, roko na srce, uresničitev sanj Franja Tuđmana o nastanku paradržave Herceg Bosne z glavnim mestom Mostarjem. Kosorjeva je torej delovala samo kot kolesce v zarjavelem Tuđmanovem mehanizmu.
Madam Kosor so ti njeni stari grehi zdaj očitno pogubili, zato vztrajno trenira politično nenavadno razumevanje demokracije, kot stroga učiteljica, če je treba, tudi s kako klofuto. V takšnih precej zmedenih razmerah, v katerih institucije sistema komajda delujejo, oblast pa odkrito zagovarja politiko trde roke, vse pod krinko narodne rešitve in izhoda iz krize, je razumljivo, da so edini, ki se jim ni treba bati za delovno mesto, hrvaški policaji. Ti pa, ubožci, tekajo z enega konca države na drugega in ne vedo, kakšna groza jih bo čakala v središču Zagreba, kakšna v pitoresknem Kumrovcu ali, še huje, na meji z Avstrijo, tam na tistem slavnem Pliberškem polju.
V središču Zagreba je približno štiri tisoč državljanom uspelo polomiti ne le eno ograjo, ampak tudi mladike Kosorkinega razumevanja demokracije, ki se je skrčilo na »tišina tam zadaj«, »mir v razredu«, ko so se ponovno postavili po robu velikemu kapitalu in uničenju mirne zagrebške ulice. In policisti? Eh, celi dve noči so skupaj z demonstranti čemeli na nočnem hladu, v trenutkih počitka pa so si skrbno zapisovali opravljene nadure. Sedanja oblast je tako spet zapravila ogromno denarja, da bi ubranila svoje protizakonite odločitve o gradnji ogromnega zasebnega shopping centra sredi Zagreba.
Potem je starim antifašistom in ljubiteljem Titovega lika in dela padlo na pamet, da bi nepričakovano množično proslavili nekdanji dan mladosti v Kumrovcu; zbralo se jih je kar 13 tisoč. V Titovo rojstno vas pa je prišlo tudi nekaj sto njegovih zagrizenih nasprotnikov, da bi z dretjem motili drugo stran. Oblast je pravilno sklepala, da bi lahko izbruhnili zelo neprijetni neredi, da bi tistim Titovim starčkom lahko počil film in bi navalili na skupino nasprotnikov, ki so na zvoke Internacionale odgovarjali s popevčicami proustaškega pevca Thompsona. Zato so številni pripadniki policije preživeli ves dan v Kumrovcu in v premorih med vzkliki »Tito je heroj« oziroma »Tito je zločinec« spet skrbno evidentirali opravljene nadure.
Manjkali niso niti na še eni folklorni prireditvi, tisti v Pliberku, kjer se hadezejevska oblast in cerkev vsako leto z velikim pompom spominjata likvidacije precejšnjega števila nedolžnih civilistov ali pač ustašev, odvisno od tega, kdo govori o Pliberku. Ob tem pomembnem »dogajanju naroda« je hrvaška policija pristojna za domači del terena, do meje z Avstrijo. Tam pa, onstran plotu, na polju, kjer so enote prav tistega maršala, ki ga v Kumrovcu slavijo kot junaka, leta 1945 pobile precej ljudi, je za red in zakon odgovorna avstrijska policija. No, Avstrija je varčna država, zato ji ni bilo kaj dosti mar, da so se tudi letos v tistem obmejnem zakotju udeleženci množično šopirili v ustaških uniformah. Avstrijcem še na misel ni prišlo, da bi posredovali na tem veselem zborovanju v črnih fašističnih uniformah, ki so sicer z zakonom prepovedane; k vragu, čemu kvariti fešto, na kateri se je tako prijetno, kot doma, počutilo celo odposlanstvo premierke Kosorjeve.
V glavnem, čim Hrvate spustiš na kako polje, kjer lahko blejajo o Titu in antifašizmu ali o Paveliću in ustaših, so zadovoljni in srečni, oblast ve, da so to koristni varnostni ventili, kajti prav ona, ta oblast, že dve desetletji uspešno ustvarja in obnavlja globok ideološki razkol, spotoma pa razvija vzporedni svet svoje lastne kriminalno-politične moči. Zato tisti spodobni državljani v Varšavski ulici v Zagrebu ne bodo strli odpora oblasti, globoko vpletene v korupcijo, ki je pripomogla tudi k temu, da je priljubljeni tajkun dobil dovoljenje za rušenje polovice mestnega redišča zaradi svojih zasebnih poslov.
Kakršna koli sprememba je navadno slepilo, dokler je na oblasti kapilarno korumpirana stranka, na čelu vlade pa kanclerka, ki se proti državnemu kriminalu bori kot alkoholiziran voznik, ki so ga zasačili pri prometnem prekršku - s histeričnim vpitjem ali z grotesknimi grožnjami. A kaj naj bi drugega počela oktroirana premierka, ki je po svoje sodelovala pri toliko mafijskih državnih poslih, vrednih več milijonov evrov, vse v skladu z mantro »Kamor Ivo, tja tudi jaz«? Naj bi odjahala za svojim ubežnim predhodnikom Ivom Sanaderjem? Ali, še bolje, naj bi aretirala samo sebe?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.