dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

17. 6. 2010  |  Mladina 24  |  Kolumna

Bog, pomagaj! Toda kateri?

Hitra fiskalna konsolidacija, ki velja za zadnjo politično-ekonomsko modo, je v sedanjih razmerah kontraproduktivna. Ne rešuje krize, temveč bo najverjetneje povzročila drugi val recesije.

Izhodne strategije iz sedanje globalne krize dobivajo v zadnjem mesecu nov zagon. Sprva smo z javnimi sredstvi reševali zasebni finančni sektor, sedaj rešujemo fiskalno prezadolžene države. Ekspanzivna fiskalna politika je bila odrešujoča za prvi del krize, toda visoka zadolženost držav sproža usodno nezaupanje finančnih trgov. In že smo pred novo ekonomsko mantro. Vzdržnost javnih financ postaja povsod primarni ekonomsko-politični cilj. Na kratek rok potrebujemo hitro fiskalno konsolidacijo, na srednji strukturne reforme. Stari keynesianizem je mrtev, še preden je prav zaživel. Država se je hipoma iz reševalca razmer spremenila v težko ozdravljivega bolnika. In kot zdravilec nastopa še včeraj na smrt bolni finančni sektor. Čudna logika neverjetnih obratov, ki bolj spominja na izganjanje političnih urokov kot na pravo ekonomsko odrešitev.
Kje tičijo temeljne čeri sedanje ekonomske evforije s fiskalno konsolidacijo? Prva in najbolj očitna je v zavestnem zniževanju gospodarske rasti. To pomeni, da nam pretiravanje z zniževanjem strukturnega proračunskega primanjkljaja povečuje nevarnosti, da bomo zaradi zniževanja rasti in proračunskih prihodkov zabredli v nove težave cikličnega deficita. Druga nevarnost zadeva povezanost in neravnotežja proračuna in plačilne bilance. Razlog je preprost. Če znižujemo domačo potrošnjo, potem očitno stavimo na tujo. In če vsi želijo spodbujati izvoz in domačo rast gospodarstva, kdo bo potem trošil na globalni ravni? Če vsi sledijo istim nasvetom in ciljem, potem pač ni rešitve. Na tretjem mestu problemov tičijo razpoložljivi vzvodi ekonomskih politik. Če smo pri monetarni politiki obtičali v močvirju likvidnostne pasti, nizkih obrestnih mer in neučinkovitosti dodatne monetizacije gospodarstev, se sedaj očitno odrekamo tudi anticiklični vlogi fiskalne politike. Ekonomska politika tako ostaja brez temeljnega orožja v boju z recesijo. Četrta zadrega tiči v prepričanju o končni in nenadomestljivi očiščevalni vlogi trga. In prav zato tudi gre v tej bitki med državo in zasebnim sektorjem, med
keynesiansko doktrino in neoliberalno ekonomiko ponudbe. Grški sindrom, ki je zagrozil z verižno nesolventnostjo in dolžniško krizo držav, je sprožil nezaupanje zasebnega finančnega sektorja do nakupa slabih obveznic. Hitra fiskalna konsolidacija je torej namenjena predvsem dobrikanju in prepričevanju zasebnih investitorjev. Moralni hazard pri sanaciji bank je bil za finančnike opravičljiv, privatno hazardiranje z javnimi financami pa nič več. Na koncu gre predvsem za to, kdo bo plačal zapitek sedanje krize. Tisti, ki so jo povzročili (zasebni sektor in pohlepni menedžerji), ali pa njihovi začasni rešitelji (države in davkoplačevalci).
Nauk je razmeroma preprost, sklepi pa težavni. Hitra fiskalna konsolidacija, ki velja za zadnjo politično-ekonomsko modo, je v sedanjih razmerah kontraproduktivna. Ne rešuje krize, temveč bo najverjetneje povzročila drugi val recesije. Kratkoročni ekonomski učinki bodo torej negativni glede rasti in zaposlenosti, radikalna fiskalna konsolidacija pa bo v teh razmerah srednjeročno še težje dosegljiva. Opuščanje fiskalne ekspanzivnosti, ki temelji na omejevanju potrošnje in investicij, je v času trajanja ekonomske recesije in trajajoče likvidnostne pasti slaba odločitev. Tudi OECD, SB in MDS priznavajo, da ostra restriktivna fiskalna politika znižuje rast BDP-ja v razvitih državah (od 0,5 do 1,8 odstotka). Toda hkrati znižuje pritiske na finančnem trgu, ohranja nizke obrestne mere in spodbuja investicije ter prihodnjo rast. Kaj je torej argument teh nasvetov? Slediti interesom finančnih trgov in zbuditi njihovo zaupanje. Cena tega početja pa je povečano tveganje nove recesije. Temeljni nasvet, da potrebujemo hitro fiskalno konsolidacijo in srednjeročne strukturne reforme, je treba obrniti. Potrebujemo hitre strukturne spremembe, ki bodo vplivale na srednjeročno fiskalno vzdržnost in vzbujale permanentno zaupanje finančnih trgov. Fiskalna konsolidacija je tukaj sredstvo in ne cilj. Zahteva selektiven pristop z vidika krčenja neracionalnih oblik potrošnje in pospeševanja trošenja z multiplikativnimi učinki. In ne pozabimo, med strukturnimi spremembami so tudi tiste, ki zadevajo temeljito reformo nadzora in usmerjanja finančnih trgov.
Poglejmo natančneje še drug sporni primer glede izvoza. V EU je prevladala nemška in ne francoska usmeritev. EU de facto stavi na izvozno strategijo, produktivnost in konkurenčnosti. Depreciacija evra ni bila naključna, saj EU prinaša letno 300 milijard presežka v plačilni bilanci. Toda če temu prištejemo še presežke Kitajske, Japonske in drugih, mora na drugi strani obstajati nekdo, ki uvaža in ima enormne deficite. To so bile doslej ZDA, ki so odigrale vlogo svetovnega potrošnika v zadnji instanci, ker vsi kupujejo ameriške obveznice in verjamejo v dolar namesto v evro, jen in renbinmi. Toda ZDA so postale ranljive, pretirana likvidnost na Wall Streetu je eden vzrokov ameriške finančne krize. Velikanski ameriški primanjkljaj v tekoči (trgovinski) bilanci, ki ga hkrati podpira proračunski deficit, ni vzdržen niti za ZDA niti za svet. Zato bodo morali veliki izvozniki več staviti na domačo potrošnjo, devizni tečaj evro/dolar je sedaj blizu ravnotežnemu tečaju MDS-a iz leta 2002, velika regionalna združenja (EU, Nafta ...) bodo morala bolj uravnati plačilne bilance znotraj lastnih meja. Novi merkantilizem namesto stare globalizacije. Skrb za uravnoteženje plačilnih bilanc bi morala biti celo pred zapovedano fiskalno konsolidacijo. In to je nauk tudi za srečanje G 20 v Torontu in Seulu.
Obakrat ista zgodba. Fiskalna konsolidacija da, toda predvsem kot oblika fiskalnih pravil in nadaljevanje selektivne potrošnje. V ospredju morajo biti strukturne reforme zaradi kakovosti zelene rasti, socialne vzdržnosti politik in zaupanja zasebnih finančnih ustanov. Merklova in Sarkozy predlagata začasno ekonomsko vlado, ostanek Evrope z Van Rompuyjem in Barrosom na čelu stavita na stare karte političnega dogovora. Fiskalna konsolidacija vodi torej tudi v politično krizo, celo mimo sindikatov in razjarjene ulice. Morda pa bomo končno doumeli moč ekonomskih mitologij in čudaške ekonomske evharistije. Bog, pomagaj! Toda kateri?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.