Janko Lorenci

Janko Lorenci

1. 7. 2010  |  Mladina 26  |  Kolumna

Kaktusi in mimoze

Komu naj verjameš v razmerah, ko še Bučarja zapusti treznost

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_26.jpg

© Tomaž Lavrič

Odpornost, trdoživost ljudi, ki nastopajo v javnem življenju, je nenavadno različna. Enih se ne prime nič, druge upogne vsaka sapica. Ali drugače: javnost meri in vrednoti zasluge in grehe ljudi na javni sceni z zelo različnimi vatli. Enim odpusti vse, druge bi pri priči sežgala na grmadi.
Shematično imamo pred sabo tri tipe javnih ljudi: robustnega, občutljivega in vmesnega. Prehodi med njimi so pogosto zabrisani.
Zgled robustnih politikov sta Jelinčič in Janša. Prvi nenehno doživlja vzpone in padce, a se kot možic z utežjo vedno znova postavi pokonci. Pomembnejši je drugi. Na grbi ima množico dokazljivih laži, manipulacij in spornih dejanj, a je na slovenskem političnem nebu trajno žareča zvezda. Med razloge za njegovo odpornost spadajo osamosvojiteljske zasluge, železno organizirana stranka, manipulatorska spretnost, specifična karizma. Trdnih prepričanj in veliko strateške pameti nima (to ga tepe dolgoročno), del javnosti pa je prepričal, da Slovenija temelji na samih krivicah - povojnih pobojih, komunistični kontinuiteti, nepravično razdeljenem osamosvojiteljskem in materialnem kapitalu. Odtod tudi njegova zahteva po drugi republiki, vstaji ulice, sistematično povzročanje napetosti. Nakopičene krivice je treba odpraviti in maščevati, za to so dovoljena tako rekoč vsa sredstva, saj so namenjena vzpostavljanju Pravice. Pri taki filozofiji je nujno nenehno spodbujanje frustracij.
Pri Jelinčiču in Janši se kaže, da obstaja tip volivcev, ki išče svojega voditelja in se ga, če ga najde, zvesto oklepa. Na levici je to manj izrazito. Jelinčiča ohranja pri življenju nacionalizem, Janšo pa med drugim želja po močnem voditelju, magari trdorokcu, ki zbuja vtis, da vedno ve, kaj hoče. Manipulacije so pri njem že tako samoumevne, da na njegove vzpone in padce skoraj ne vplivajo več.
Med robustne politike spada tudi Kučan. Dosegel je najtežje - preživel prehod iz enega sistema v drugega, bil v obeh pomemben politik in nekaj vpliva ter za večino dobro ime ohranil tudi po formalni politični upokojitvi. Odpornost mu zagotavljajo prav soustvarjanje mirnega sistemskega prehoda, osebna skromnost in nekakšna mirna predvidljivost.
Primer skrajno občutljivega, ranljivega politika je Golobič. Razmeroma nedolžna zatajitev lastništva ga je politično skoraj uničila. Zakaj, je težko reči. Veljal je za enega redkih intelektualcev v politiki, zbujal je upe nekakšne nove, drugačne politike in se tako skupaj s stranko tudi promoviral. Ena sama banalna laž je vse to zrušila, svojevrsten čar in (pre)visoka pričakovanja so se razblinili in Golobič je še zdaj na negotovi poti mučne rehabilitacije, ki jo med drugim otežuje to, da se je v vladi, ki jo vodi veliki komunikator Pahor, težko prebiti v ospredje drugače kot s konflikti s premierom, tem pa se Golobič izogiba.
Med poslovneži se je za podobno občutljivega izkazal nekdanji šef NLB Kramar. Ob odhodu si je dal za pet let nazaj izplačati za bruto milijon evrov nagrad, pripadajočih mu po pogodbi. Če bi si dal nagrade izplačati sproti (kot nekateri drugi člani uprave), ne bi bilo nobenega hrupa. Tako pa je že padel v protitajkunsko razpoloženje in iz banke odšel v nekakšno izobčenje. To bi si neprimerno bolj zaslužil Bavčar, po vseh merilih vzorčni slovenski tajkun. V nesrečo je spravil veliko podjetij in ljudi, toda v svojo obrambo grmi in napada, ne kaže trohice slabe vesti in očitno ga je tudi Janša sprejel v svoj zaščitniški krog; zaslužni osamosvojitelji kot da se polagoma znova zbirajo.
Največ je primerov, za katere je težko ali prezgodaj reči, ali gre za robustne ali občutljive javne osebnosti. Kresalova in Janković se bolj približujeta robustnemu kot mimoznemu tipu. Večja uganka je Pahor. Dokončen odgovor bo pri njem mogoč šele, če bo naslednje volitve izgubil. Glede na vse krizne napetosti je za zdaj pravzaprav presenetljivo priljubljen. Za to je bolj kot vsebina zaslužna oblika njegovega delovanja: morda je edini med vodilnimi politiki do konca resno vzel zahtevo, da demokracija poleg resnosti in vsebine zahteva tudi nekaj uprizarjanja šova - če hočeš, da te ne poslušajo samo elite. Drug način za pritegovanje volivcev je metoda, ki jo uporablja Janša (zbujanje frustracij). Med našimi najvidnejšimi politiki umetnost mešanja vsebine in resnosti ter nekaj zavestne, a skrbno nadzorovane všečnosti najbolj obvlada predsednik Türk.
Velika nihanja opažamo tudi v nepolitični sferi. Bučar in Hribar sta vplivni osebnosti, dragocena tudi zato, ker ne spadata v noben politični tabor. Z izjavami o arbitražnem sporazumu sta sebi in izumirajoči vrsti avtoritet na Slovenskem napravila hudo škodo - ne z nasprotovanjem sporazumu, ampak z nerazumljivo ostrino svojih izjav. O vzrokih zanjo bi bilo zanimivo ugibati, a pomembneje je, da bi si po nesrečni epizodi spet pridobila prejšnji status.
Nasprotno velja za mladoekonomiste, skupino, ki je s črednim delovanjem, sistematičnim diskreditiranjem nasprotnikov in z občasnimi skoki v politiko zmagoslavno utirala pot neoliberalizmu v Sloveniji, doživela pod Janšo vrhunec, z izbruhom krize pa intelektualni polom, a po zaslugi (vladajoče) politike, mnogih pritajenih somišljenikov in medijev še naprej širi svoje nauke - malce krizno sfrizirane. S fenomenom mladoekonomistov se ne bi splačalo ukvarjati, če se ne bi - krizi in vsem njenim naukom v posmeh - kot neuničljivi lesni črvi vračali na sceno, trobentali svoje dogme in stali tu kot živ spomenik uničevanju solidarnosti, kratkemu spominu javnosti in zmedi ter socialni hinavščini v politiki. Nekaj je jasno: če bodo mladoekonomisti v različnih preoblekah množično preživeli, ne bo preživela slovenska socialna država. Toda za to bo odgovorna predvsem politika.
Ali zakonitosti, ki odločajo o posameznikovi (ne)odpornosti na javni sceni, obstajajo ali ne, je težko ugotoviti, ker je vmešanih preveč stvari - posameznik s svojimi lastnostmi, njegova (ne)pripadnost skupinam, muhasti mediji, smola ali sreča, spreminjajoči se duh časa ... Za politike ostaja verodostojnost eden izmed ključnih pogojev za njihovo odpornost. Toda hkrati s splošnim pešanjem zaupanja v politiko narašča pomen njihove učinkovitosti - če že niso pošteni, naj bodo vsaj sposobni. V krizi, ki je tudi kriza kapitalizma, pa se krepi še zahteva, da ima politika posluh za osnovno družbeno pravičnost.
Na splošno se zdi, da je posameznikov dober glas na vseh področjih javnega življenja čedalje bolj ranljiv. Smo dežela, kjer je slava kratkoživa, priljubljenost instantna, avtoriteta vedno vprašljiva. To je normalno in dobro samo do neke meje. Zdaj se morda stopa čez njo: vse se relativizira ali pa presoja iz trdnjav parcialnih političnih, cehovskih, osebnih interesov, mediji so nezanesljivi, tu je kriza in negotovost, kako se bo razpletla. Še slabše je, da krizo avtoritete posameznikov spremlja naraščajoče nezaupanje v institucije. Po kom naj se ravnaš, komu naj verjameš v razmerah, ko še Bučarja zapusti treznost in ko bodo odvetniki kmalu zbujali več zaupanja kot sodišča?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,9 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,9 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14,77 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.