8. 7. 2010 | Mladina 27 | Uvodnik
Komu mar?
Nam mora biti res mar, da je Matej Lahovnik izstopil iz stranke Zares? Moramo res vedeti, da je Irmo Pavlinič, njegovo strankarsko kolegico, to tako pretreslo, da je začela govoriti, da bo zapustila ministrski položaj? Res? Ali koga morda vežejo spodnjice? Ima kdo barvno neusklajene hlače in nogavice? Je kdo pozabil kupiti šalotko? Ježeš, res.
Saj razumemo. Razumemo Irmo Pavlinič Krebs, da je zelo preobremenjena in da je težko voditi glavna vladna pogajanja v času krize. Razumemo tudi Mateja Lahovnika, da mu gre Gregor Golobič na živce, še bolj pa mu gre na živce podjetje Ultra, zaradi česar naj bi zanj veljala posebna nadzakonska pravila. Vse to je človeško in normalno. A ko imajo takšne težave, ministri so vendar, naj iz omare izvlečejo tekačke, teniški lopar, lahko pa gredo preprosto malo kričat v delovno sobo.
Prav tako nimamo razloga, da bi zdaj čakali na Lahovnika, Golobiča ali Pahorja, da bo prvi, drugi ali tretji v prihodnjih dneh ali tednih povedal, da Lahovnik ostaja minister ali pa ne. Za takšne igrice so imeli čas prvo leto mandata, ob koncu drugega leta pa nimajo pravice, da nas, prebivalce, s tem obremenjujejo. Da je Golobič solastnik podjetja iz skupine Ultra, vemo eno leto. Da Ultra nastopa na javnih razpisih in da zakon to omogoča, vemo že dalj. Minister Lahovnik to ve še veliko natančneje kot vsi drugi. Da Golobiča ne mara, tudi vemo že dalj časa. In nič od tega ni sporno.
Težava je drugje. Vsi našteti so člani vlade. Ta vlada ima res hudičevo nalogo. Čeprav do danes še nobena vlada ni prišla do dejansko delujočega recepta za boj zoper krizo, je naloga vseh po vrsti, da poskušajo rešiti javne finance svoje države in standard in življenjski slog njenega prebivalstva. To je težka naloga in prebivalci to dobro vedo. Ne le v Sloveniji. In prebivalstvo je dejansko pripravljeno na odrekanje, na slabše in manj stabilno življenje, pri tem pa je seveda hkrati tudi hiperobčutljivo: če ta trenutek česa ne prenese, je to prav morebitno nerazumevanje resnosti razmer. In kdor ima čas ukvarjati se s takšnimi stvarmi v teh razmerah, nemudoma učinkuje neresno. Ta trenutek je to tako banalno, tako mimo realnega sveta, da resnemu človeku preostane le še jeza na tiste, ki svojega dela ne razumejo z vso popolno odgovornostjo.
Veliko bolj kot pisma med ministri nas torej ta hip zanima, ali bo na primer Nemčija, država, od katere je Slovenija najbolj odvisna, res znova padla, tokrat zaradi kitajskega nepremičninskega trga. Veliko pomembneje je ta trenutek, kaj se bo zgodilo z Novo ljubljansko banko in ali bo državi uspelo najti denar za dokapitalizacijo te banke. Veliko pomembneje je ta hip, kdaj in kako se bodo končala pogajanja med vlado in javnim sektorjem. V takih razmerah med seboj sprti ministri delujejo otročje. Pri čemer je jasno, da takšni spori med ministri samodejno slabijo pogajalsko moč vlade. Kako naj na primer prvi minister zaupa ministrici Krebsovi, ko pa ta zaradi sporov znotraj stranke napoveduje odhod iz vlade. In kako naj prvi minister ve, da Lahovnik ne bo čez dva meseca ponovil današnjega dejanja, tokrat tako, da bo odstopil s položaja ministra.
Pri čemer bi zaradi tega v resnici najbolj moralo skrbeti prav prvega ministra - pa ga ne, zdi se celo, da se malce zabava in izživlja, ko se ministra konkurenčne stranke med seboj obdelujeta. Resen premier bi nemudoma k sebi poklical oba ministra in tako predvsem zavaroval vlado in njeno integriteto, s tem pa tudi moč, ki jo glede na razmere nujno potrebuje. Pahor se vede, kot bi mu bilo vseeno. Kot bi pozabil, kako težko je našel ministra za okolje in ministra za kmetijstvo - in kakšen kompromis pomenita ti imenovanji. Nazadnje je bilo prav mučno pri obeh imenovanjih opazovati premiera, kako skuša prepričati zdaj tega, jutri drugega, naj postane minister.
Danes biti minister ne pomeni imeti funkcijo, ampak pomeni predvsem trdo garanje. Zlasti pa odrekanje. A čas za razmislek o tem se je za ministre že iztekel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.