15. 7. 2010 | Mladina 28 | Kolumna
Kaj s komunizmom
Misel o komunizmu se vsiljuje zato, ker je le dvajset let po padcu najbolj priznanega komunizma, sovjetskega, v hude škripce zašel njegov zmagoviti nasprotnik, kapitalizem!
Komunizem se v zahodni Evropi, razen na priključenem vzhodnem delu, dandanes le še redko omenja, če pa se, potem le kot neprijetna preteklost, ki jo pač jemljemo kot neljubi košček zgodovine. Nekateri menijo, da ga je smešno sploh omenjati, drugi, poglavitno na politični desni, ga še imajo za orožje, ki ga lahko uporabljajo proti tistim na levici (ki odgovarjajo, da s tem nimajo nič opraviti).
Potem pride edini Slovenec svetovne prepoznavnosti in skliče kar dva resna sestanka uglednih intelektualcev, ki spet resno razpravljajo o tem, kaj storiti z no, reče se, ustvarjalnim marksizmom, v resnici pa hočejo ugotoviti, ali je na svetu še kaj uporabnega komunizma. Da pravzaprav komunizem še živi, na Kitajskem seveda, se ocenjuje bolj kot čudna neevropska aberacija. Kaj naj bi z njimi, Kitajci! Kdo ve, kako bodo sploh nadaljevali to svojo čudno pot komunizma s prizvokom kapitalizma, kjer pravzaprav povzemajo Leninov kratki in hitro prekinjeni NEP.
Stalin je pozneje trdil, da je Lenin v Novi ekonomski politiki videl le začasen predah, ki se ga je sam hitro znebil. Morda. Lenin je bil kmalu mrtev, ne vemo izvirno, kaj je hotel, ko je sprejemal ameriške podjetnike največjih razsežnosti in jim ponudil ogromne koncesije v Sibiriji, kjer bi celo pravila dela smeli prirejati po svojem okusu.
Lahko bi seveda tudi opozorili na zdaj popolnoma prezrto podrobnost, da se z Leninom v njegovi splošni dogmatski pravovernosti niso popolnoma strinjali neki drugi skorajda pozabljeni komunisti, ki jim tudi Zahod priznava poštenost in izvirnost. Ne mislim le na Roso Luxemburg, pač pa predvsem na Antonia Gramscija, tega izredno samosvojega Italijana albanskega rodu. Lenin je denimo videl kulturo le kot pomožno sredstvo, Gramsciju pa je bila v samem ospredju svetovnega dogajanja.
Misel o komunizmu se tistim, ki razmišljajo neobremenjeno, zdaj vsiljuje zato, ker je le dvajset let po padcu najbolj priznanega komunizma, sovjetskega, v hude škripce zašel njegov zmagoviti nasprotnik, svetovni kapitalizem! Največja njegova trdnjava, z začetnicama BP, se sprašuje, ali ji bo ostala kakšna milijarda, ko bo plačala odškodnino Baracku Obami, človeku liberalnih usmerjenj, ki pa je prisiljen kaznovati posamezne trdnjave kapitalizma. Exon in Standart Oil ne vesta, ali se nezgod BP velja veseliti ali se prijemati za glavo ...
Kaj je prisiljen storiti kapitalizem, ko so ga porinili pred zid? Edino sredstvo, ki mu je bilo zadnje leto na razpolago, je ...državni kapitalizem, kateremu pa se vsa mentaliteta kapitalističnega sveta globoko upira. Prihodnost je velika neznanka. Ali bomo živeli še petdeset let v zmagovitem kapitalizmu ali pa imajo prav tisti, ki so začeli brskati po zgodovini zadnjih 150 let in pri tem pogumno sklenili, da bodo razpravljali prav o vsem, tudi o komunizmu.
Saj ni rečeno, da se morajo tega sramovati, vsaj ne, če spadajo v razvite dežele in nimajo nič opraviti s tistim zamolklim občutkom slabe vesti, ki tare nekatere, - pravzaprav kar precejšnje število naših in drugih vzhodno-evropskih politično delujočih gospodov, ki se pač nosijo s posebnim problemom.
Gre seveda za to, kako se počutiš in kako se usmerjaš po tem, ko si bil v prejšnjem režimu vsaj na zunaj prepričan partijec, zdaj pa zastopaš čisto drugačne, pogosto kar konservativne barve. Ni se lahko ves čas zavedati - spomini nikomur ne uidejo -, da si včeraj ne le verjel - verjel morebiti nisi -, ampak deloval kot zastavonoša partije, vodil cele njene organizacije, zdaj pa nastopaš kot globoki protikomunistični humanist! Polno je takšnih ljudi v naši politiki, o preostali Evropi ne bom govoril, ker je nekoliko drugačna. Eden najpametnejših britanskih politikov, zdaj laburist zdaj torijevec, Peter Mandelson, je bil v mladosti član komunistične partije. Mirno pove, da ga to ne skrbi. Toda mi v tem oziru nismo na Zahodu. Naši spreobrnjeni komunisti še imajo slabo vest in so zato le še bolj zadrti protikomunisti.
Komunizem trpamo v koš s fašizmom, čeprav vemo, da je to primitivno.
Ob tem razmišljam o za naše čase nenavadni zgodbi o svojem očetu. Bil je ustanovitelj partije po prvi svetovni vojni. Potem se je moral umakniti pred novimi ljudmi, ki so šli v partizane. V novem času ni razumel več ničesar, napisal je pismo Kardelju, v katerem ga je obtožil izdaje proletariata. Zaprli so ga in poslali na Goli otok. Vrnil se je s polomljeno nogo in verjel v svojo vrsto komunizma do zelo pozne smrti. Imel je svojo dogmo, a tudi svoj značaj. Primer je drugačen od tistih, o katerih sem že govoril. Tudi oče bi bil lahko takšen, pa ni bil ...
Tisti, ki so ravnali drugače, morebiti bomo rekli, bolj človeško navadno, gredo srečno naprej, so togotni protikomunisti, o kakšnih čudnih anomalijah, kot je denimo še vedno uspešni hibrid Kitajska, ne razmišljajo, vsaj ne javno. Verjamem, da tudi v sebi ne. Zato so v resnici nekje v sebi potrti, njihove globoke pomisleke ali pa težave bi opisal le Dostojevski. Prav zaradi te neprebavljene osebne drame ali psevdo drame v naši visoki družbi vlada neka anemičnost. To se pozna v njihovem delu. Ali poznamo koga, ki še dela resnično strastno, ki se je tako vrgel na delo kot voditelji najburnejših epoh, ki so pripravljeni, kot se je temu reklo, zgoreti na delu zaradi človeštva, nacije, dežele ali česarkoli?
Če se komunizem komu zares upira, tako življenjsko, do dna, potem je seveda tu očetov proletariat, o katerem je vedno govoril s patosom, čeprav ga pravzaprav že v drugi polovici prejšnjega stoletja ni bilo. Proletariat, ki ga izkoriščajo in ki gre na barikade? Prosim vas, tega moderni delavec ne počne. Tudi rekel ne bo o sebi, da je proletarec. Pripada srednjemu sloju, njegovi otroci pa že ne bodo imeli žuljev!
V našem tukajšnjem življenju se nekateri javno zgražajo nad komunizmom zato, da bi pomirili svojo vest. Saj smo vendarle izobraženi ljudje, ni nam lahko, če se moramo z molkom ločevati od preteklosti, ko smo bili, nekateri med nami vsekakor, pravi gospodje. Verjeli smo v revolucijo, ali socializem, ali v množice, če smo jih imeli radi ali ne. Komunizma ni, toda zdaj ga rabimo kot tarčo ali pa kot svojo slabo vest.
Medtem se nekateri izobraženci, ki slabe vesti nimajo ali pa jih ne moti, zbirajo in razmišljajo o prihodnosti komunizma. Saj je razumljivo, če pa se mora BP spraševati, ali ima še prihodnost. Čudna stvar. Nekatere stvari so izginile, le da bi se na horizontu spet pokazali njihovi obrisi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.