dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

29. 7. 2010  |  Mladina 30  |  Kolumna

Vsi upajoči

Potrebujemo politike z vizijo in zaupanje v institucije, ker povsod prevladuje strah pred spremembami

Obisk Jean-Clauda Junckerja je bil priložnost, da bi v Sloveniji ponovno razpravljali o konsolidaciji javnih financ. V prvem obdobju recesije so vlade posegle po fiskalnih spodbudah in sanaciji bank, sedaj želijo zamenjati keynesianski pristop z radikalnim zmanjšanjem deficitov in s konsolidacijo javnega zadolževanja. Včeraj smo vse stavili na državo in kratkoročne rešitve, danes nas skrbijo dolgoročne posledice in želimo vrnitev tržnih sil. Politično ta preobrat ni preprost. Vlade so povsod v težavah, ker so veliko bolj lahkomiselno reševale banke in kapital, kot pa znajo sedaj pojasniti, zakaj v sedanji stagnaciji ponujajo rešitve v omejevanju socialne države in stiskanju dela. Ugledni londonski FT je za dober teden odprl časopis za javno izražanje mnenj o dilemi, ali je bolje krčiti proračunske deficite ali ohranjati fiskalne spodbude. Dobili smo kakofonijo ekonomskih pogledov in različnih priporočil. Iz njih je mogoče izluščiti napotek, da potrebujemo politike z vizijo in zaupanje v institucije, ker povsod prevladuje strah pred spremembami, in da ne more biti enoznačnih in enosmernih rešitev.
Ekonomisti in politiki se vsa leta selimo med tema dvema skrajnima točkama. Eni verjamejo v trge, drugi prisegajo na benevolentno vlado. Razlika je nazadnje zgolj v tem, da nosilce ekonomskih politik poznamo in jih vsaj občasno sankcioniramo na volitvah, nikoli pa ne vemo, kdo se skriva za famozno sintagmo »tržnih sil« kot resnične »nevidne roke« trga.
Toda kriza nas je prisilila v nekatere temeljne premisleke o vlogi politike in demokracije, predvsem pa o sami naravi trga in sedanjega kapitalizma. Ti sklepi so navadno nasprotni splošni predstavi in prevladujoči ekonomski ideologiji. Poglejmo dva pomembna primera.
Psiholog Michael Shermer je v delu The Mind of the Market (2007) pokazal, kako sta narava in gospodarstvo odprta kompleksna prilagoditvena sistema. Njune značilnosti so samoregulativnost, racionalnost in nagnjenost k učenju, razvoj pa ne temelji na sebičnosti in zmagoslavju močnejših, temveč na altruizmu in kooperativnosti. Sodelovanje in ne konkurenca je temelj biološke in ekonomske evolucije, ključna je sposobnost prilagajanja in združevanja in ne razlikovanja ter konfliktnosti. Zato je zaupanje, kot dokazuje nevroekonomist Paul Zak (Moral Markets, 2008), povezano s svobodo in spodbuja rast in blaginjo. S tega vidika politiki, ekonomisti in menedžerji enako grešijo, ko iščejo rešitve zunaj družbene in ekonomske odgovornosti vseh deležnikov krize.
Podobno velja za neko drugo zmoto. Danes pogosto slišimo, kako so države razvijale socialno državo z zadolževanjem, zato sta za sedanjo finančno konsolidacijo dolgov nujna omejevanje in reforma socialne države. Dolg in socialna država naj bi bila nasprotje in ne most razvoja. Toda denar je dejansko lepilo družbenosti in ne zgolj ekonomski instrument, pomembna je njegova legitimnost in ne funkcionalnost. Denar povezuje hierarhično avtoriteto moči in hkrati demokratično enakost zaupanja v uporabo denarja. V tej dvojnosti je denar v bistvu vedno nekakšna oblika zadolževanja, dolg pa temelj družbene soodvisnosti. Dolg je zato primarna lastnost družbe in ni zgolj monetarni fenomen. Zato je kritje socialne države z zadolževanjem nekaj naravnega in ne protislovnega. Gre pa za mero in merilo in tu v pretirani financializaciji življenja marsičesa nismo doumeli, kot prikazujeta ekonomska antropologa Aglietta in Orlean (La monnaie souveraine, 1998).
Vseh teh nastavkov v sodobnih razpravah ne bomo našli, čeprav so ekonomisti zbližali nekatera stališča. Točka preloma je pomembna. Gre za trg dela in gibljivost plač. Key-nsianci prisegajo na njihovo neprilagodljivost, nasprotniki trdijo, da dovolj nizke plače vedno zagotavljajo vzdržno brezposelnost. Zato keynesianski ekonomisti menijo, da fiskalne in monetarne spodbude delujejo pozitivno, dokler se plače ne prilagodijo. Toda plače se v drugem delu sedanje recesije vendarle prilagajajo in sedaj naj bi že vedeli, kako dolg je bil kratki rok keynesianskega zmagoslavja. Slabi dve leti. Keynesianizem nenadoma ni več v modi, ker vlade nimajo denarja za kritje svojih spodbud. Zalet spet dobivajo novi klasični ekonomisti in neoliberalni postwashingtonski konsenz.
Lani sta v NY Timesu ognjevito razpravljala o učinkovitosti finančnih in realnih trgov ter zablodah ekonomistov key-nesianec Paul Krugman in v imenu čikaške šole John Cochraine. Leto kasneje je v londonskem FT v ospredju učinkovitost fiskalne države. Dilema je jasna. Vlade so prisiljene v hitro proračunsko varčevanje, ker »finančni trgi« ne želijo pokrivati državnih izgub. Toda to lahko podaljša recesijo in poveča globalna tveganja. Nasveti so bili zato različni. Ameriški ekonomisti, ki jih v Evropi najraje poslušamo (Krugman, Stiglitz, DeLong, Rodick), priporočajo petletno obdobje fiskalnega prilagajanja in diferenciran pristop. Države PIIGS potrebujejo restriktivno, ZDA in Nemčija pa ekspanzivno fiskalno politiko. Strategijo izhoda naj usmerjajo vlade in ne finančni trgi. Evropski ekonomisti so bolj zadržani in bližje uradnemu stališču EU in ECB. Zato je polemiko zaključil kar Jean-Claude Trichet. Srednjeročna fiskalna konsolidacija je zaveza za vse članice enako. Enaki cilji, podobni pristopi, povečana regulacija monetarne sfere in koordinacija fiskalne politike. Američani stavijo na samodejno zapiranje deficitov z višjo rastjo, EU prisega na diskrecijsko politiko znižanja primanjkljajev in dolgov.
Toda največja težava EU je, da rešitev vidi v omejevanju socialne države, ker primanjkljajev ne more financirati z dodatnim zadolževanjem. S tem EU spodkopava svoje politične temelje in izgublja legitimnost. Politiki in tudi ekonomisti tod nimajo pravih rešitev. Vsi upajo v čudež azijske lokomotive, nove tehnološke rešitve ali pa inflacijske amortizerje, če bi politično počilo. Politiki nimajo vizije, ekonomisti ne premorejo operativnih nasvetov. Kitajska varčuje in investira, ZDA in EU pa govoričita in relativno zaostajata. Ključne so investicije in rast namesto potrošnje in finančnih špekulacij. Toda dokler ne dojamemo skrivnosti vere v trg, bomo izbirali napačen model kapitalizma. Ko bodo križev pot opravili ekonomisti, se obeta odrešenje tudi politikom.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.