Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

29. 7. 2010  |  Mladina 30  |  Kolumna

Jezik, jeziki

Kaj je z mojim jezikom, ki sem ga nosil v sebi, ko daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi to razumel?

Ne pride se lahko do tega, da človekov lastni jezik postane njegova globoko varovana skrivnost. Življenje se pač mora zagnati na nenavaden način. Meni se je to zgodilo. Ne obžalujem tega, ne postavljam se s tem. Tako je bilo. Brez podrobnosti, zgodilo se je, da sem živel, obkrožen z ljudmi, ki mojega jezika niso poznali niti od daleč. Govoril sem ta jezik, celo delal z njim, nisem pa mogel z njim občevati. Bil sem sam s sabo. Moj odnos do tega jezika je tudi postal nenavaden. Bil je tako rekoč moja osebna skrivnost. Govoril sem z ljudmi v drugih jezikih, vedel pa sem, da nosim v sebi, po naključju, nekaj posebnega. Svojo skrivnost. Svoj jezik, ki ga drugi ne morejo razvozlati, tudi če bi hoteli.
V mešanici jezikov, ki jih danes govori svet, je skrivnost svojega jezika težko ohraniti. Dandanes se v življenju pojavijo nekateri, ki svojega jezika skorajda nimajo, izgublja se med drugimi. Niso vrženi, kot sem bil na začetku poti jaz, v kotel, kjer se kuha več jedi, nobena pa ne diši prav posebno. Pojavilo se je še nekaj, česar prejšnji rodovi niso poznali v tolikšnem obsegu: svetovni jezik. Bolje rečeno, na hitro skrpucano narečje, ki ga bolj ali pa vsaj malo razumejo vsi - no, številni - in s katerim je mogoče živeti povsod. To je občevalni svetovni jezik, rojen iz angleščine.
S tem govorom, ki je zelo demokratičen, se znajdeš povsod. Angleži, ki zanj nosijo zgodovinsko zaslugo, ne bi vedeli povedati, koliko so nanj ponosni, koliko pa jim zbuja neprijetne občutke. Čim več je ljudi po vsem svetu, ki ga uporabljajo, da bi se sporazumeli s čim več drugimi ljudmi, tem bolj je ta skupni jezik poenostavljen, izkrivljen, primitivnejši. To ni več jezik Lawrencea Oliviera, niti ne izobražencev iz krajev, kjer stoji Harvard. Je nekaj drugega, tretjega, četrtega, saj nima ne meja ne sistema.
To je, rekli bomo, jezik, ki ga govoriš, ne da bi se sramoval kakršnegakoli zasuka. Izginjajo lepi in grdi zasuki, posrečene in povožene besede. Resnično se govori tako, da bi te vsi razumeli. Pravijo, da je to lingua franca. No, prej bi rekel, da gre za nemarno nebrzdanost kot pa za lepo oblikovano sistematičnost.
Veliko zadnje čase, na stara leta, poslušam nemško televizijo in čitam nemške časopise. Že to je nenavadno, da to delam, ko pa imam na razpolago tudi angleške (in ameriške, kar imajo Nemci za drug, ločen jezik). Moji občutki ob tem so čudni. Nemci uporabljajo svoj lasten jezik sproščeno, prav zelo demokratično. Vpletajo namreč kar veliko anglo-ameriških izrazov, včasih tudi cele majhne stavke v tem jeziku. Nekdo je nedavno poskušal svoje rojake resno posvariti, da bodo, če bodo tako nadaljevali, izgubili svoj jezik, tudi sposobnost ustvarjalno razmišljati v svojem jeziku. Vsaj za zdaj to ne pomaga. Nedavno so imeli veliko rajanje, ki se je končalo tragično. Nekaj jih je bilo poteptanih. Nič zato. Celoten dogodek je potekal, in tako bo tudi ostalo, pod angleškim imenom. Ne Liebes-parade, ampak Love Parade, izgovorjeno sicer z nemškim naglasom, ampak pravilno angleško.
Angleško se dandanes govori brez sramu, tako kot pač nanese. Ker se je jezik razširil že na več kot pol sveta, se govori tudi več uradnih angleških jezikov, dovoljene so celo šale na njihov račun. Veliki komik Peter Sellers je v nekem filmu igral zdravnika Indijca, ki deluje v Angliji. Publika je umirala od smeha, ko je govoril indijsko angleščino. Obstaja vedno več angleščin, lahko se jim tudi smeješ. Vendar so ukoreninjene, tu bodo ostale.
Smeh na račun jezika je seveda tudi nekaj demokratičnega. Svojčas sem živel v Rusiji in poslušal Stalinove govore. Njegova izgovarjava je bila gruzinska, saj je to po rodu bil. To se ne le ni smelo reči, tudi nasmehnili se ljudje zaradi tega niso. Vodja je govoril »jezik velikega ruskega naroda«. Nobenih pripomb, prosimo. Danes pa včasih poslušam, ko po televiziji spregovori kak Osetijec ali Čečen v ruščini. To je brezhibna ruščina, čeprav jo govorijo ljudje, ki Rusov ne marajo. Ruščina je pač skupni jezik kavkaških narodov. Ne delajte iz tega nobenih sklepov glede nacionalnih čustev!
Razlika med temi Kavkazci in preostalim svetom, ki se sporazumeva z neko skupno govorico, je v tem, da se prvi borijo za svoje pravice v jeziku naroda, ki se mu postavljajo po robu, preostali svet pa uporablja zmaličeno linguo franco samo zato, ker se to sliši povsod in dela stike preprosteje, lažje. Poskušal sem nekoč izvedeti od Nemca, kako je mogoče, da tako poenostavljajo govorico s tujimi izrazi, torej anglicizmi, in dobil preprost odgovor, da je to dober znak. Nemci smo, tako so mi odgovorili brez razmisleka, pokazali sebi in svetu, da nismo več nacionalisti!
Pomislil sem, kaj naj rečemo sami sebi, ko pa imamo v glavnem mestu ulico, kjer so vsi ali skoraj vsi napisi neslovenski. Nemci so s svojimi anglicizmi prepričani, da so dobri Nemci, le nacionalisti niso več. Verjetno postajamo v tem pogledu podobni Nemcem. Ali pa ne? Ali pa gre za navado, o kateri kratko malo ne razmišljamo?
Indijec, ki je seveda že zdavnaj dvojezičen, pride v Ameriko, se uveljavi, odpre podjetje. Dela kakopak v angleščini, Nemci bi to popravili in rekli, da dela v amerikanščini. Ima družinske in prijateljske stike z rojaki v domovini Indiji. Stopi v zvezo z njimi, prenaša svoj posel tudi tja. On dela v drugi domovini in se trudi pomagati prvi. Kozmopolitizem današnjega časa? Morda tudi nova vrsta domoljubja, na nov razširjen način. Karkoli že je, narejeno bo v angleščini, se pravi amerikanščini.
Američani, ki jim vse to godi, vendarle poudarjajo, da je njihov jezik angleški. Amerikanščine da ni. V nekaterih pogledih znajo biti Američani čudno pravični. Njihove zvezne države nosijo indijanska imena, čeprav Indijancev tam ni več ali pa so popolnoma nepomembni, postranski.
Naš predsednik vlade naj bi se ponašal z idejo, da nekje v Sloveniji napravimo Silicijevo dolino. Res bi me zanimalo, kam bi jo postavili in ali bi ljudje zunaj nje požrli to, da je niso postavili v njihovo občino. Silicijeva dolina povsod ali nikjer! Še bolj bi me zanimalo, kakšen jezik bi se tam uporabljal. Oxfordska angleščina ali amerikanščina. Kateri slovenski naglas bi bil dovoljen, tako kot so se v Indiji uveljavila nekatera domača narečja, izgovorjena po angleško.
Kaj je z mojim jezikom, ki sem ga nosil v sebi, ko daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi to razumel? Ta moj jezik obstaja še vedno. Uporabljam ga intimno, tudi ko sem obkrožen s Slovenci.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.