12. 8. 2010 | Mladina 32 | Uvodnik
Z. Janković, premier
Zoran Janković se je v preteklih štirih letih postaral. Izraz na obrazu je malce manj gotov, več dvomov je na njem. Na njem se riše neprimerno več skrbi in težav kot takrat, ko je vodil eno največjih podjetij v državi. Tudi nasmeh ni več tako tipičen, širok, nenavadno brezskrben.
A spremenili ga niso dogodki, povezani s padcem z mesta prvega v Mercatorju. Res je trdo zgrmel z visokega položaja, doživel Janšev obračun, se spet postavil na noge, osupljivo zmagal na ljubljanskih županskih volitvah. A zdelal ga je njegov županski program. Težak mandat si je zastavil.
A svoj mandat je v resnici Janković simbolično že zaključil ta teden. Tri mesece pred volitvami. V trenutku, ko je bilo jasno, da sta stadion in dvorana končana, si je lahko Janković oddahnil. Pred nami stoji zmagovalec.
Tam še brišejo prah, tam še postavljajo zadnje kamne, Peruzzijeva še ni zgrajena ... A vse to ni pomembno. V resnici tudi stadion in dvorana Stožice nista tako pomembna, kot se morda zdi predvsem zaradi energije, ki se sprošča ob športnih dogodkih v takšnih impozantnih kolosih. Sta pa simbolna. Janković je z njima predvsem sporočil, da se da. Pred njim je bilo malodane vse nemogoče. Nihče ni tvegal, vse je stalo. Janković je tvegal in danes ima mesto njegov pečat. Močnejši, kot se v resnici zavedajo tako meščani kot državljani. Vse gre lahko le navzdol, je veljalo prej. Zdaj velja, da gredo v tem mestu stvari lahko na bolje. To je osrednji dosežek. Velik dosežek.
Seveda ni dvoma: Janković ni enoznačna oseba, je kontroverzen, zbuja sume, nemalokrat občutek, da se tam nekje zadaj odvijajo zasebni posli, njegovi in posli prijateljev. Njegovi nastopi so nemalokrat zasnovani na trdi populistični platformi. Ta se ne razlikuje močno od govora sodobnega populizma, ki se širi po Evropi. A ne glede na to: Janković hkrati močno odstopa od podobe in delovanja tipičnega slovenskega politika, v tem smislu je svež; ko pa gre na drugi strani za temeljne liberalne in demokratične vrednote, jih zastopa, pa naj mu koristi ali ne. Janković ni kalimerovski Janša, ki neguje svoje zamere in zamerice in na tem snuje politiko, ne Pahor, ki ne zmore preseči praznine nastopa, in mu, čeprav ima po strokovni plati eno najmočnejših vlad v sodobni slovenski zgodovini, uspe ves čas rušiti njen lastni ugled in tako pomemben občutek kompetentnosti politike in ekipe same.
Janković se je s simboličnim zaključkom mandata, s Stožicami, ki stojijo in delujejo, dokončno postavil na državni zemljevid politikov. Janković hkrati zbuja nelagodje celotni slovenski politični paleti, preprosto zato, ker ne pristaja in dejansko ne govori njihovega jezika. Govori pa jezik, ki je, danes dokončno podprt z vidno in otipljivo učinkovitostjo, vse bolj všeč državljanom. Morda je treba na tem mestu potegniti vzporednico z Italijo. Dobesedno ves svet je težko razumel, zakaj Italijani volijo Berlusconija. Italijanska nacija je pač ena najbolj potentnih na svetu, nacija umetnosti, filozofije, misli, idej. Zakaj so volili Berlusconija? Iz prav istega razloga, zaradi katerega so Ljubljančani volili Jankovića in zaradi česar bi ga tudi državljani zelo verjetno podprli, če bi se pojavil kot vodja kakšne stranke ali liste: ker imajo te politične elite, njihovih zgodb, dovolj. In veliko elementov, ki jih vidimo pri Berlusconiju, je mogoče danes videti pri Jankoviću. Seveda nista enaka, a dajeta enako vrsto zadoščenja.
Zoran Janković, predsednik Vlade Republike Slovenije? Zakaj pa ne? Politika mu sama odpira prostor, sam pa ima v tem trenutku najboljše reference. Leta 2008, ko so se pojavili prvi glasovi, da bi veljalo razmišljati o Jankoviću kot o premierskem kandidatu levice, se je zdelo pretenciozno. Za seboj je imel le zmago na županskih volitvah in veliko, veliko velikih načrtov. Danes ima reference, uresničene načrte, tisti, ki so se leta 2008 ponudili volivcem za alternativo Janezu Janši, pa so prinesli volivcem razočaranje. Janković ima zmago na jesenskih županskih volitvah praktično zagotovljeno, vsi njegovi ključni projekti pa se bodo do leta 2012 končali oziroma dobili dokončno umestitev. Seveda, takrat so državne volitve.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.