19. 8. 2010 | Mladina 33 | Uvodnik
Tvegana igra
Morda se ne vlada ne sindikati, ne zdravniki ne policisti in navsezadnje niti voditelji na javni televiziji ne zavedajo, da so začeli hoditi po zelo tankem ledu. Zelo tankem. Namreč: dajejo vtis, da ne živijo v Sloveniji avgusta 2010. Dajejo vtis ljudi, ki z razmerami v tej državi nimajo nič. Dajejo vtis ljudi, ki ne razumejo, da se je dejansko v dobrem letu zrušila že druga slovenska regija, po Prekmurju še Koroška. Kar se je zgodilo na Koroškem, bo imelo vpliv na celotno državo, gre za velik poraz. Slovenija kot celota ni v bistveno boljšem stanju. Res se je del nacionalnega gospodarstva pobral in dobiva nova naročila, a bodo za sanacijo škode, ki jo je naredila kriza, v marsikaterem podjetju potrebovali vsaj eno petletko, če ne več. Prej našteti kot da ne razumejo, da je ta trenutek del podjetij na koncu svoje poti, pred njimi je le še stečaj ali prisilna poravnava, počakali so samo še na konec dopustov. Hkrati pa velik del podjetij, ki znotraj nestabilnega normalno poslujejo, živi v smrtnem strahu, da bi se kaj zalomilo, saj so vse rezerve že porabljene. Za vsemi temi podjetji stojijo realni, resnični ljudje, resnični strahovi in realen stres, ki ga prinaša že strah pred morebitno izgubo službe.
In zaposleni v teh podjetjih, v realnem sektorju, že mesece poslušajo popolnoma resno razpravo med vlado in različnimi sindikati in interesnimi skupinami o tem, ali so se zaposleni pripravljeni odreči kakšnemu že dogovorjenemu povišanju, priboljšku, navsezadnje izjemnemu obračunavanju nadur in dežurstev. Vse to je legitimno, vse zahteve so legitimne. Normalno je, da imajo sindikati zahteve, da zahtevajo zvišanje plač. Normalno je, da se zdravniki borijo zoper znižanje že pridobljene ravni pravic.
Vendar to ne pomeni, da morajo tisti v zasebnem sektorju v teh razmerah to ravnanje zaposlenih v javnem sektorju tudi sprejemati in razumeti. In v resnici ne sprejemajo in ne razumejo. Javni sektor v njihovih očeh postaja svoj planet. Pri čemer to ni le vtis, to je resnica. Pa ne samo zaradi sporazumevanja med sindikati in vlado. Vlada na primer s svojimi sicer logičnimi rezi v proračun reže predvsem vse tiste stvari, ki jih zanjo izvaja zasebni sektor. Hkrati so se ustavile malodane vse oblike državne pomoči podjetjem, vlada pa tudi ni - čeprav je imela vse možnosti - stisnila bank, da bi postale dejavnejše pri financiranju poslovanja podjetij.
Javni sektor tako dejansko postaja svoj planet. Planet, kjer se nič ni spremenilo, kar se je spremenilo, pa tako in tako občuti le zasebni sektor. Zato za tiste iz zasebnega sektorja vse razprave o tem, kako se bo javni sektor odrekel nekim povišanjem ali obračunavanju nadur ali pač ne, učinkujejo kot nesramen cinizem. Če smo malce dramatični: medtem ko v zasebnem sektorju upajo, da bodo še vedno jedli kruh, v javnem sektorju prihaja do upora, ker bo odslej v potici deset odstotkov manj orehov, bo pa več rozin. Je čas razprav o orehih in rozinah in je čas, ki je za takšne razprave popolnoma neprimeren. In danes je ta čas.
Pri čemer, da ne bo nesporazuma, niso slišati absurdne samo zahteve sindikatov in stanovskih organizacij. Nič manj absurdno ne deluje razprava vladnih predstavnikov, ki so sposobni, ko gre za propadanje velikih zasebnih sistemov, uporabljati najbolj grob tržni jezik, ki ne čuti in ne vidi človeka in njegove stiske, ko pa gre za razprave z zdravniki in s policisti, so sočutni in pazljivi, da pogajalska izhodišča vlade ne bi bila videti pregroba. Kriza vedno ustvari tenzije: med generacijami, med različnimi, med tu rojenimi in priseljenimi, med levico in desnico, med razvitimi in nerazvitimi. To je čas za populizem in za še nevarnejše -izme. V Sloveniji nam je v tem kriznem obdobju uspelo ustvariti tudi tenzije med zasebnim sektorjem in tistimi, ki so zaposleni v javnem sektorju.
Danes namreč ne gre več za razpravo o tem, kdo ima prav in kaj je pravično. Sindikati imajo seveda prav, ko trdijo, da zaposlenim v javnem sektorju pridobljene pravice pripadajo. Seveda jim. A tu je še nekaj preprostejšega: denarja preprosto ni. V zasebnem sektorju ta stavek razumejo vsi, v zasebnem življenju ga razumejo tudi zaposleni v javnem sektorju. A razumevanje te preproste resnice odpove v trenutku, ko denar prihaja iz državnega proračuna. Kot bi ne razumeli, kako se ta proračun polni.
Javni sektor hodi po zelo tankem ledu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.