Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

19. 8. 2010  |  Mladina 33  |  Kolumna

Skrite cene stadiona

Katere vrednote in ideje je prinesel v slovensko družbo?

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Podjetje »Vegrad«, ki ga vodi Hilda Tovšak, je nazorni primer poloma dela sodobnega podjetništva. Megalomanskega projekta »Celovških dvorov« so se lotili ob minimalnem lastnem vložku na račun bančnih kreditov, čudežne finančne injekcije ljubljanske občine in neplačevanja podizvajalcem in lastnim delavcem. Njene rabote danes preiskuje policija, kriminalisti in delovne inšpekcije, celo zadržani predsednik države Danilo Türk je pred tedni pozval državne organe k ukrepanju.
Na identični način je podjetje »Grep« pod bližnjo taktirko župana Zorana Jankovića zgradilo stožiški športni kompleks. Namesto da bi se znašlo v stečaju, je dobilo pravljični kredit skupine okoli NLB in še 10 milijonov ministrstva za šolstvo. In glavar Ljubljane je deležen ocen o svoji neverjetni sposobnosti, saj da je zgradil nekaj, o čemer so drugi nekoč le sanjali.
Toda, kakšen je v resnici račun projekta Stožice? Da bi na njem odigrali otvoritveno tekmo brez pretresov, je posredovalo prometno ministrstvo. Na dan inavguralne tekme je namreč podjetnik, ki je pred leti opravil izkop, napovedal blokado stadiona s tovornjaki, saj mu naročniki del niso plačali 3 milijonov. Da bi torej protestnik ne skazil idile, je prometni inšpektor izdal odločbo, s katero je prepovedal vožnjo tovornjakov na severni obvoznici, s čimer je preprečil dodatni prihod kamionov pred športno dvorano. Vsem prevoznikom je s to gesto onemogočil prosti promet okoli Ljubljane in suspendiral princip prostega pretoka blaga. Da bi onemogočil obupani protest podjetnika, ki mu niso plačali dela, je vsem tovornjakom prepovedal vožnjo po delu obvoznice. In argument? - Češ, da bi se zaradi večjega števila kamionov lahko porušil rondo. - !!!!????? Ali obstoji v slovenski zakonodaji kakšen člen, po katerem del ceste avtomatično zaprejo, če število tovornjakov na dolžinski kilometer preseže določeno število? Ali obstajajo stalni merilci frekvence prometa, po katerih inšpektor jadrno ukrepa?
Ena izmed posledic stožiškega stadiona je zato zloraba inšpektorata v korist spektakla. Zoper to početje oblasti je ostro nastopil predstavnik avtoprevoznikov Andrej Klobasa, ki pa je dobil status medijske muhe enodnevnice. Dan kasneje so bile njegove besede pozabljene.
Način, kako je bil zgrajen, sploh ni pomemben, še manj dejstvo, da projekt, ki ga je zastavila mestna oblast, na koncu podprejo državne banke, kar pomeni, da bo zadnji račun padel na vse davkoplačevalce v državi.
V resnici negativni zgled. Ki dokazuje, da Jankovićev koncept javno-zasebnega partnerstva ne deluje; namreč v smislu, da mesto podari zemljišče, na katerem si investitor zgradi trgovski center, za povrh pa mestu postavi športni kompleks. Še več, naenkrat je glavni akter nastajajočega trgovskega centra mestna oblast, ki si je najprej prizadevala pridobiti za zasebnika bančne kredite, zdaj pa bo očitno svojo energijo usmerila v promoviranje in vsestransko asistenco pri gradnji in forsiranju nastajajočega trgovskega središča. Šokantna transformacija Magistrata, ki ne bo več nevtralni urejevalec mesta, ampak aktivni snovalec novega Paramercatorja, ki bo na mestnem teritoriju tekmoval z BTC, Mercatorjevimi, Sparovimi in Leclercovimi središči.
Pri čemer je izostalo osnovno vprašanje: koliko bi stadionski kompleks stal, če bi za njegovo izgradnjo objavili javni razpis?
Naenkrat podrobnosti niso bile več pomembne, fasciniranost nad novim objektom je presegla realnost.
Doslej je veljalo, da novi športni objekti nastajajo kot posledica uspehov v posameznih športih. Tokrat imamo na glavo postavljeno situacijo: košarkarski klub Olimpija je finančno, tekmovalno, organizacijsko in igralsko na dnu svoje zgodovine. Enako nogometni klub Olimpija, če izvzamemo leta, ko je bila zaradi bankrota razpuščena. In kaj pravi navijaški čut? Veliki avditorij bo že sam po sebi zbral večje število gledalcev, ki bodo s svojo številčnostjo katapultirali nove športne uspehe. Gledalci torej ne bodo polnili tribun zaradi športnih vragolij, ampak zato, da se bodo vzneseno počutili v orjaški množici!??
Celo lucidni pisatelj Goran Vojnović, ki je v knjigi »Čefurji raus« pretanjeno prikazal mizerno bivanje v »južnaškem getu«, je tokrat pozabil na sočutje z množico neplačanih čefurskih zidarjev in v »Dnevniku« zapel odo novemu stadionu: »Boste pa nekoč, tudi čez trideset in več let, zagotovo slišali, kako se bo nekdo za sosednjo mizo v lokalu ves ponosen hvalil s tem, da je bil na otvoritveni tekmi Slovenija-Španija in da se še dobro spomni, da je dal prvi koš Primož Brezec.«
Športno nepomembno prijateljsko tekmo literat opeva v maniri rapsodov Kosovske bitke! Leta 1965 so zgradili takrat ultramoderno in kolosalno dvorano »Tivoli«, a že nekaj let po tem nihče več ni vedel, kdo je dal prvi koš; štele so le velike prvenstvene zmage in naslovi svetovnih prvakov. Ne le, da so pozabili na prvi koš, župan Ljubljane je pred tednom v slavnostnem govoru pozabil tudi na največjega virtuoza košarke Boruta Bassina, ki je s svojo vihravo igro polnil dvorane in osvajal naslove državnih prvakov ter medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih.
In zdaj k vprašanju slovenske promocije v svetu? Leta in leta so vlade namenjale lepe vsote za vse mogoče promotorje, ki bodo po svetu širili lepo sliko Slovenije. Če odprete ta hip srbske in bosanske časnike, je med naslovi stalnica: »Slovenci izkoriščajo Bosance, ki jim zastonj gradijo bloke in stadione.«
Edina promocija Slovenije je danes sistem, po katerem nategnjeni tuji in kajpak tudi slovenski delavci dobijo denar, ki so ga zaslužili. Edini izmed športne in umetniške nomenklature, ki je izrekel besede z digniteto, je bil nogometni vratar Samir Handanović, ki je v trenutku slavja dejal, da je sicer dobro, da je Ljubljana dobila stadion, da bi bilo pa še boljše, če bi ga dobili delavci, ki so ga zgradili.
Slovensko malomeščanstvo se kaže v mnenju, da je sicer grdo, da tujci delajo kot sužnji, naslednji hip pa gre neženirano na suženjsko zgrajeni stadion, športniki pa 11. in 12. avgusta brez zadržkov odigrajo otvoritvene tekme.
V Mexicu je 16. oktobra 1968 potekala olimpiada in finalni tek na 200 metrov, na katerem so slavile ZDA s Tommijem Smithom na prvem in z Johnom Carlosom na tretjem mestu. Na ceremonijo podelitev medalj sta potem temnopolta Američana prišla brez superg, le v črnih nogavicah, na odru za zmagovalce pa sta v času igranja ameriške himne sklonila glavi in dvignila visoko v zrak stisnjeno pest v črni rokavici. Dva čislana in dobro situirana športnika sta počastila gibanje »Black Power«, ki se je borilo zoper mizerni položaj črncev. Reakcija establišmenta je bila silovita - v hipu so ju izgnali iz olimpijske vasi in deležna sta bila številnih telefonskih groženj ter serije medijskih napadov, da sta v šport vnesla politiko. Toda bila in ostala sta ponosna - ne na olimpijski medalji, ampak na pogum, da sta vesoljnemu svetu spregovorila v imenu drugorazrednih temnopoltih Američanov.
40 let je daleč, spomin še tanjši, sodobni slovenski športniki in estradniki pa tudi ne organizirajo tekme ali koncerta na Stožicah, katerega izkupiček bi namenili za pomoč na Slovenskem opeharjenim Bosancem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.