19. 8. 2010 | Mladina 33 | Kolumna
Ocena politične situacije
Postpolitičen populizem gradi na ideji, da je v politiki prišel čas za učinkovite politike, kot sta Janković ali pa Berlusconi, a prava rešitev so prelomne družbene spremembe, tako na nivoju celotne Evrope kot tudi v Sloveniji
Mediji soglašajo v oceni politične situacije v Sloveniji: z uspešnim odprtjem stadiona v Stožicah je Zoran Janković potrdil svojo voditeljsko sposobnost in nakazal, da lahko v prihodnosti zasede najvišji položaj v državi. Eni (desnica prva!) vidijo v njem potencialnega združitelja levice, drugi rešitev iz boja za oblast med levico in desnico.
Kakšen politični kredit si je Janković zgradil v Stožicah in kako je ta kredit uporaben? Med Ljubljančani se je potrdil kot župan, pod katerim se mesto spet razvija (čeprav so jim podrobnosti tega razvoja manj všeč). Pod lupo medijev se je med Slovenci promoviral kot politik, ki - to je redkost - izpolni obljubo. Rožnato politično prihodnost pa mu barva ideološki pomen novega stadiona. Uvrstitev slovenskih nogometašev na svetovno prvenstvo in dobre igre v Južni Afriki so v dobi konca Mure in Preventa balzam za narodovo dušo. Na kaj drugega pa je lahko danes še ponosen vsakdo v Sloveniji in s čim drugim se lahko brez zadržkov poistoveti? Zmaga nogometašev nad Avstralijo je blagoslovila Stožice kot nagrado za uspeh Slovenije in zahvalo publiki. Mimogrede so postale simbol nacionalne enotnosti in uspešnosti. Utrdile so blagovno znamko Janković.
Župan dobro ve, da je dobil dolgoročen kredit. Časa je dovolj, da se pozabi na težave stožiških podizvajalcev, vrtičkarjev, študentov brez bonov in druge kolateralne razvojne škode. In dovolj, da se levica in desnica še bolj izčrpata in diskreditirata.
Politična situacija, pisana na kožo Jankoviću, ni nič izvirno slovenskega. On je ni ustvaril, ampak je le izkoristil konjunkturo. Povsod po Evropi je levica nehala biti razvojna alternativa družbe, ko je sprejela neoliberalizem: za obljubo rasti (ki je je bilo kaj malo) je sprejela slabšanje ekonomskega, pravnega in političnega položaja zaposlenih, razgradnjo socialne države, razgradnjo državne suverenosti in demokracije zaradi nenadzorovanih, nikomur odgovornih dogovorov globalnega kapitala. Erozija zaupanja ljudi v politiko se povsod v Evropi kaže kot depolitizacija. Razočaranje nad levico je toliko večje, kolikor močnejša in samostojnejša je nekoč bila. Nadomešča jo »postpolitični« populizem, ki se razglaša za vzvišenega nad politiko, vendar je razločno povezan z velekapitalom. V Franciji ima s Sarkozyjem novi lik še staro podobo, ker predsedniški tip vladavine to omogoča. Zgled nove Evrope je kajpak Berlusconi: neposredna vladavina velekapitalista, za katerega je podporna »stranka« le marketinška ekipa plus tehnična podpora. Lokalni Berlusconi v Sloveniji je, ne po naključju, koprski župan.
Slovensko situacijo dodatno otežujeta dve okoliščini: zaradi razvojne odvisnosti je kriza v Sloveniji kriza konca industrijske družbe (zato sta razpadanje in razslojevanje družbenih razredov pospešena); po sprejetju v EU in koncu tranzicije zdajšnja politična bloka nimata več na voljo združevalnih gesel za prihodnost, ideološke delitve med njima pa nimajo več nobene zveze z vsakodnevnimi skrbmi Slovencev. Slovenija je hruška jeseni, zrela za populistični epilog levo-desne štafete starosti.
Bistvo »postpolitičnega« populizma je vnaprej zagotovljeno prepričanje množic, da ne desnica ne levica ne ponujata alternative, ampak je visoka politika nepopravljivo prazna, pokvarjena, zlasti pa neučinkovita. Ključna beseda je učinkovitost. Poslovna uspešnost je sama na sebi oglas za učinkovitost poslovneža. Lahko rečete, da Berlusconi ni uspešen? Da Janković ni učinkovit? Da bo uspešen tudi v politiki, žal ni več le stvar verovanja. Ponovimo: ko ljudje enkrat verjamejo, da je »politika« neučinkovita, ne more več ponujati prepričljivih ideoloških vrednot, niti volilnih gesel. Zaradi njene praznosti lahko zasede prostor vrednot in verovanja nejeverni Tomaž: otipljivo je, da je X uspel v poslu, zakaj ne bi tudi na oblasti? Če je pomagal sebi, ali ne bi mogel tudi vsem nam? Obtožbe o korupciji, nemorali, nepoštenosti se na uspešnih poslovnežih ne primejo. Teflon! Vera, da so učinkoviti, jih varuje pred učinkovitostjo obtožb, da goljufajo ali kradejo.
Način, kako postarana evropska »politika« prčka po krizi, je močna spodbuda temu, da kapitalisti neposredno vzamejo v roke državno oblast. Zdajšnje vlade in parlamenti ne glede na politično barvo svojim državljanom pridigajo tekmovalnost in od njih terjajo konkurenčnost. Če razglasijo državo za podjetje na trgu in če vas obvestijo, da boste morali naslednjih pet ali deset let šparati, ker so se »naši« podjetniki in »naša« država zašpekulirali, ali ni - v tem miselnem okviru - edino pametno postaviti na oblast sposobnega menedžerja?
Kot kaže že Berlusconi, od neposrednega vladanja kapitalistov ne moremo pričakovati razumevanja zapletenosti družbenih problemov. Nasprotno. Pričakujemo lahko katastrofalne eksperimente na račun negospodarstva. Ne moremo niti pričakovati, da bo mogotec na oblasti ukrepal v prid kapitalističnemu razredu v celoti. Prav zato, ker je njegov oblastni interes izrecno oseben, lahko zaradi zasebnih interesov spre svoj razred. Še toliko prej, ker formalni okvir demokracije zahteva, da je treba ljudsko podporo kupovati (vsaj pred volitvami), konkurente za osebno oblast pa onemogočiti.
Sklenimo oceno situacije z dvema bistvenima opombama. Opisani položaj velja za vso EU, zato ni več mogoča nikakršna prelomna politika, omejena na posamezno državo - še najmanj v odvisni deželici. Prelomne družbene spremembe so mogoče le v Evropi kot celoti, zato mora biti vseevropska tudi radikalna politika. Taka politika pa ne more biti plod še ene nove stranke, ki bi jo kdo v Sloveniji spet želel imeti. Že Zares je izgubil večino zagona, ko se je podredil danemu ideološkemu in političnemu okviru in postal stranka med strankami. Najprej je treba družbeno energijo, ki se sprošča v čistilnih akcijah in športnem navijanju, usmeriti v dolgotrajno in temeljito razpravo med različnimi deli in različnimi sloji slovenske družbe. Treba se je naučiti poslušati druge in drugače misleče. Treba je dopustiti sebi in drugim, da se zavemo težav drugih in jih razumemo kot svoje in narobe. Ne potrebujemo elitizma in izključevanja, pač pa samospremembo. Prostor za kreativno sproščanje energije in uporabo znanja je treba šele narediti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.