2. 9. 2010 | Mladina 35 | Kolumna
Javni sektor kot šparovček
Vzeti javnemu sektorju je za vsako vlado ideološko priročno. V stiski je večina takoj za to, da bi bili ti zneski manjši.
Nobeno presenečenje ni, da se je slovenska država na priporočila EU (ki po ovinku izvirajo iz nemških in francoskih bank) odločila klestiti proračun predvsem pri javnem sektorju. To se zgodi vsakič, ko je proračun na tesnem, pa naj je pri koritu »levica« ali desnica. Prav zato se je koristno vprašati, od kod ta avtomatizem, namreč predstava o javnem sektorju kot prašičku, ki ga razbiješ in pobereš ven drobiž, kadar je mošnjiček prazen.
Odgovor ni zahteven. Ljudje sami od sebe dojemajo javni sektor iz računovodske perspektive. Mesečni obračun plače vam kaže davke za zdravstvo, šolstvo, socialo kot zneske, ki ste jih zaslužili, pa jih ni na vašem bančnem računu. Vzeti javnemu sektorju je za vsako vlado ideološko priročno. V stiski je večina takoj za to, da bi bili ti zneski manjši. Misliti, da se bo tisto, česar javni sektor naenkrat ne dobi več, znašlo na vaših računih, je kajpak bolj naivno od vere v čudeže.
Predstava, da zamrznitev plač v javnem sektorju pomeni družbeni prihranek, pa si zasluži daljši razmislek. Tudi to je predstava, ki je neupravičeno prenesena iz vladajočega prepričanja o kapitalistični proizvodnji. Model zanjo je znižanje mezd delavcem, da bi podjetje znižalo stroške in zvečalo konkurenčnost. Tam, kjer kratkoročna ekonomska pamet vedno zmaga nad perspektivo družbene prihodnosti, je to zaželen ukrep, njegov ekonomski učinek pa primerjajo, denimo, z zvečanjem produktivnosti. Če se produktivnost dela v neki panogi zveča, so v njej delavci odveč, in v podjetjih s podpovprečno produktivnostjo to res pomeni vsaj znižanje mezd, če že ne preselitve proizvodnje drugam, kjer je delovna sila cenejša. Enačba znižanje plač = varčevanje je pretirana poenostavitev te povezanosti, ki neupravičeno vzame pogled lastnikov posameznega kapitala za model družbeno nujnega in zaželenega ravnanja. Dobro se je spomniti, da je to prihranek samo v glavi tistega, ki se poistoveti z lastnikom podjetja. Za delavce, ki ne morejo preživeti, in vse, ki so odvisni od zniževanja njihovega standarda, pa je prihranek hudo dvomljiv.
Zamrznitev plač v javnem sektorju vsekakor ne dela učiteljev ali zdravnikov bolj konkurenčnih in s tem boljših. Nasprotno! Vrsta podrobnosti v ureditvi šolstva in zdravstva v zadnjem času izsiljuje od njih več dela ali intenzivnejše delo v istem času. Vsakdo si zlahka predstavlja, da podjetje, ki je znižalo mezde, prodaja izdelke po nižji ceni. V šolstvu in zdravstvu pa se ne zgodi prav nič podobnega, če zdravniku ali šolniku ministrstvo zviša normative (in normativi se višajo).
»Proizvod« zdravstva in šolstva v neki družbi so zdravi in izobraženi ljudje. Uspešnost se meri na zelo dolg rok - na cele rodove. Merilo je absolutno: vsakdo ima pravico do zdravja in izobrazbe, in to toliko, kolikor ju družba zmore proizvesti. Merila učinkovitosti, podobna tistim v materialni proizvodnji, so v šolstvu in zdravstvu večinoma varljiva in neuporabna. Ali je bolnišnica, kjer v istem času operirajo več ljudi kakor v sosednji, učinkovitejša? Tega nikakor ni mogoče vedeti, če ne vemo, kolikšna je bila upravičenost ali uspešnost operacij, predvsem pa, ali imata bolnišnici primerljivi tehnologiji in primerljivo število ter usposobljenost kirurgov in podpornih ekip. Prepričani smo lahko, da je ob primerljivosti znanja in tehnologij v ključni prednosti glede kakovosti storitev bolnišnica, kjer bo prišlo več zdravnikov in sester na bolnika. Povejmo to v žargonu: proizvodnja zdravja je uspešna, če je »butična«, če se zdravnik lahko posveti bolniku. Ta družbeni imperativ uspešnega zdravstva je v popolnem nasprotju z »varčevanjem«, ki zahteva od bolnišnice ali zdravnika v istem času več dela.
Podobno je v šolstvu. Zamrznitev plač skoraj zanesljivo pomeni njihovo realno nižanje. Temeljni normativi se sicer ne višajo, zato pa se delo intenzivira v podrobnostih. Za ponazoritev: v srednji šoli razredništvo ni več sistemizirano, to pomeni, da mora učitelj za polno plačo poučevati več kakor prej. Prav tako je vsaka pomnožitev priložnosti za dijake, da opravijo popravni ali maturitetni izpit, za učitelje doslej pomenila skrajšanje počitnic (javnost večinoma ne ve, da za učitelje počitnice ne trajajo od konca do začetka pouka, ampak od konca do začetka izpitov, približno pet tednov). Več učiteljevega dela v istem času mu niža kakovost, saj mu ostane manj energije za posameznega dijaka. Znanja je manj, ne več.
Ukrepi, ki večajo intenzivnost dela v javnem sektorju (ne samo v šolstvu in zdravstvu), večinoma niso javno opazni, ampak je večja intenzivnost in napornost dela učinek administrativne skrbi vladnih služb. Zaposlene v javnem sektorju preobremenjujejo z administriranjem. Ste kdaj pomislili, da napake učiteljev in zdravnikov, na katere po novem preži četa advokatov bolnika in dijaka, nemara niso kar posledica osebne nesposobnosti, pač pa družbeni rezultat neurejenih razmer? Za zdravnike in šolnike je to dodatni pritisk, zamrznitev plač pa olje na ogenj. A če hočemo biti čez dvajset let zdravi in izobraženi, je edina pot zmanjševanje delovnih obveznosti in administriranja. Treba je dopustiti zdravnikom, da zdravijo, in učiteljem, da poučujejo.
Vladajoča ideologija pelje v nasprotno smer. Naivni ekonomizem oblastnikov vseh barv ima rad podatke o naraščajočem številu diplom, krajšanju časa študija, visokih ocenah. Nič lažjega! Šola pač spusti merila. Pogleda skozi prste vsakomur, ki plača študij. Še posebej, ker nas plačujejo po glavi. Težava je le, da je kakovost diplomirancev v obratnem sorazmerju z njihovo količino, če se število študentov na učitelja ne zmanjša.
Javni sektor ustreže državi tako, da ponotranji njene zahteve. Raziskovalci se na smrt sprejo za fičnike, s katerimi sicer ni mogoče ničesar raziskati, pridejo pa prav pri točkovanju za izvolitev v naziv. Fakultete in oddelki se stepejo za vsako nadomestno zaposlitev. Odpuščanje zaposlenih je odlična priložnost, da se znebiš motečih, in to so najprej tisti, ki štrlijo nad povprečje. Energija se izgublja v medsebojnem obračunavanju, namesto da bi se začeli vesti odgovorno do družbe in se vprašali: komu služimo? Zakaj ima družba o nas zgrešeno predstavo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.