dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

30. 9. 2010  |  Mladina 39  |  Kolumna

Komu mar?

Politični kaos postaja zaščitni znak Pahorjeve administracije, pomeni način menedžiranja in vodenja države in očitno celo želeni slog vladanja. Toda to je napačna igra s politično-ekonomsko usodo te države.

Stavkovni val je pričakovan uvod v slovensko politično jesen. Njegovo ozadje je model reševanja sodobne finančne krize z omejevanjem socialne države, v ospredju pa je preračunljiva politična aritmetika vlade in sindikatov, kdo bo v tej igri moči in interesov dejanski zmagovalec. Po dobrem letu in pol finančni biznis in kapitalski trgi vračajo udarec državi, ko jo predčasno silijo v izravnavo proračunskih primanjkljajev in zniževanje javnofinančnih zadolžitev. Vlade pa so račun izstavile svojim uslužbencem in državljanom, varčujejo pri socialnih izdatkih in omejujejo javno porabo ter plače. Kriza ni razgalila zgolj škodljivosti sedanjega ekonomskega razvojnega modela, temveč tudi pomanjkanje političnih alternativ, hkrati pa razkriva latentni razredni konflikt glede prerazdelitve bogastva in moči. In za to gre tudi v Sloveniji. Stavka javnega sektorja poglablja politični kaos v državi in znižuje njeno konkurenčnost, toda hkrati opozarja na nesposobne voditelje in problematične rešitve krize.
V slovenskem primeru imata obe sprti strani navidezno prav. Sindikati javnega sektorja se sklicujejo na plačno reformo in sistem plač ter obljubljeno poravnavo plačnih nesorazmerij iz preteklosti. Plače v javnem sektorju v konjunkturnem delu cikla običajno zaostajajo za rastjo plač v zasebnem, v recesijskem obdobju pa ga prehitevajo, in prav to je temelj sedanjega spora. Zakonska urejevanja plačnega sistema, kolektivne pogodbe in celotna reforma plačnega sistema v letu 2008 naj bi uskladili plačna nesorazmerja in poračunali plačne zaostanke javnega sektorja za obdobje 2002-2007. Toda stare grehe so zamenjali novi. Matrični sistem plačnih razmerij med dejavnostmi in kvalifikacijami je občutljiv na spremembe poklicnih in družbenih skupin, vsak morebitni preboj določene dejavnosti ogrozi ves sistem in zahteva novo celovito prilagajanje. Druga velika napaka je bila šibka povezanost plačnih sprememb s celovito reformo javne uprave, od organizacije dela do reinženiringa poslovnih procesov in merjenja kakovosti dela. Tretja težava tiči v sami časovni izvedbi plačne reforme, ki je sovpadala z gospodarsko krizo (2008-2009) in dogovori iz leta 2009, ki so že vključevali določene zamike in omejevanja izplačil. Za sindikate je bilo pomembno, da ohranijo vse premike v okviru sistema plačne reforme, od zakona do kolektivne pogodbe, pripravljeni pa so bili na zamike in postopna poplačila.
Vlada je nasprotno dokazovala, da se je glede plačne reforme v letu 20098 vse obrnilo na glavo. V času krize so plače javnega sektorja hitro rasle, zaposlovanje v javnem sektorju se je zaradi krize in inflacije novih institucij povečalo. Oboje pa je zvišalo nominalni okvir plač v proračunih in poslabšalo razmerja med rastjo plač javnega in zasebnega sektorja. Kriza je prizadela povprečne plače zasebnega sektorja. Vladna strategija je bila jasna. Če želi slediti fiskalnemu pravilu nominalnega omejevanja proračunskih izdatkov in sprejemljivega deficita, predlaga zamrznitev plač, socialnih transferjev in pokojnin. Odstopila je tudi od že dogovorjenih rešitev v letu 2009 in sindikatom predlaga prilagajanja in poračune v času realnega okrevanja gospodarstva oziroma v okviru nove vlade po letu 2012. Vladni argumenti so v času konsolidacije javnih financ dovolj trdni, toda izvedba z zamrznitvijo plač je hkrati nelogična, ker onemogoča pogajanja. Vlada bi morala vztrajati pri globalnem nominalnem sidru mase plač, znotraj pa bi morala najti manevrski prostor za dogovor s sindikati.
Pogajalske možnosti so bile torej odprte in so rešljive. Sindikati bi bili zadovoljni, če bi ostali pri delnih, toda sistemsko opredeljenih poračunih v okviru kolektivnih pogodb, vlada bi lahko z zamejevanjem mase plač sledila fiskalni konsolidaciji in hkrati ohranila manevrski prostor z manjšim zaposlovanjem in učinkovitejšim poslovanjem. Tako pa so se vsi vkopali na svojih okopih in se začeli sprenevedati.
Sindikati začenjajo mehko stavko, ki naj ne bi povzročila škode, toda brez škodljivih posledic je stavka politično-ekonomsko nesmiselna. Če želijo uspeti, morajo torej stavkati tako, da prizadenejo državo in zasebni sektor, oboje povečuje politični kaos in zmanjšuje našo ekonomsko konkurenčno sposobnost. Vodenje in izvajanje »bele stavke« je težavno, saj ni mogoče nadzorovati niti obsega niti intenzivnosti stavke, kar običajno podaljšuje njeno trajanje in povzroča visoke družbene in zasebne stroške. Vse skupaj spominja na stare socialistične čase, ko so se ljudje pretvarjali, da delajo, država pa, da jih plačuje glede na načelo delitve po delu. Nihče vas ne more tako malo plačati, kolikor lahko malo in slabo delate.
Vlada je na drugi strani pred časom popustila zdravnikom in s tem pokopala vse svoje politične pogajalske možnosti pri drugih delih javnega sektorja. Hkrati javno govori o investicijskih projektih, ki daleč presegajo potencialne potrebe plačnih izravnav, kar ji jemlje dodatne pogajalske argumente. Vlada želi zanetiti spor med ljudmi, češ da zaposleni v javnem sektorju zaslužijo več in tvegajo manj kot v zasebnem. Očitno je ocenila, da ji politična brezkompromisnost prinaša več političnih točk kot sporazum s sindikati. Ekonomske omejitve so pri tem manj pomembne in so obvladljive. Prevladala je politična ocena, kaj ji lahko kratkoročno bolj koristi, in videti je, da gre pri tem za vnovično zablodo prvega vladnega ministra. Politični kaos postaja zaščitni znak Pahorjeve administracije, pomeni način menedžiranja in vodenja države in očitno celo želeni slog vladanja. Toda to je napačna igra s politično-ekonomsko usodo te države. Zato vlada pospešeno izgublja politično legitimnost in ekonomske temelje želenih reform. Toda komu to mar, kot pravi predsednik vlade.
Kriza je tako dokazala vsaj troje. Kar je morda dobro za poslovni svet, ni vedno dobro za državo in še manj za zaposlene. Zato reševanje fiskalne krize države ne sme ogroziti moralnega temelja sodobne tržne družbe, njene solidarnosti in socialne vzdržnosti. Nemški kancler Bismarck je leta 1886, trinajst let po velikem borznem zlomu (1873), kot rešitev ponudil temelje socialne države. Z nekaj cinizma je tedaj pripomnil, da je očitno bog predolgo varoval bedake, pijance in ZDA. In vse kaže, da sedaj ni nič drugače.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.